Putinova največja opozicija je v državnem aparatu

Napisal: Armin Sijamić

Minuli vikend so pripadniki skupine Wagner odpovedali poslušnost državnemu vrhu in obrnili orožje proti ruski vojski, čeprav je njihov vodja zavrnil obtožbe, da je šlo za poskus državnega udara. Ob tej priložnosti so sestrelili letalo, več helikopterjev in zadali strašen udarec Rusiji in predsedniku Vladimirju Putinu. Ta dogodek je odprl vprašanje, kdo upravlja Rusijo, kateri so tisti centri moči, ki se upirajo Putinu, in ali ga je mogoče odstraniti z oblasti.

Delitve v ruskem državnem vrhu niso novost. Boji različnih centrov moči niso mogli biti skriti in so se običajno končali s krvavim obračunom in posledično novo politiko. Spomnimo se Oktobrske revolucije, Stalinovega obračuna s Trockim, Hruščovovega odnosa do Stalina in vse do Borisa Jelcina, ki se je obračunal s komunisti. Na koncu je Jelcin nepričakovano na oblast postavil Putina. Pohod Jevgenija Prigožina ni prinesel takšnega rezultata, a je ponazoril spopad med predvsem obveščevalno službo FSB (naslednico KGB-ja) in vojaško obveščevalno službo GRU. Spomnimo, FSB in druge ruske službe so po ruskih zakonih odgovorne predsedniku države, GRU pa obrambnemu ministrstvu oziroma obrambnemu ministru.

Če pobuno Prigožina pogledamo skozi to prizmo, postanejo stvari jasnejše, vendar odpirajo druga vprašanja. Prigožin ni zahteval odstranitve svojega prijatelja Putina (zaradi katerega je dobil vzdevek „Putinov kuhar“), temveč obrambnega ministra Sergeja Šojguja (človek brez vojaških izkušenj in etnični Tuvinec) in načelnika generalštaba Valerija Gerasimova, hvalil pa je generala Sergeja Surovikina, kateremu je Putin po več zamenjavah zaupal vodenje operacij v Ukrajini. Surovikin je po mnenju mnogih pridobil Putinovo zaupanje v vojni v Siriji. Od prej je znano, da odnosi med Putinom in med vojaki nepriljubljenim Šojgujem niso dobri. Odhod Šojguja so zahtevali tudi drugi akterji vojne v Ukrajini, a „vsemogočni“ Putin ga ni odstavil.

Je Prigožinova pobuna obračun FSB-ja in GRU-ja? Je to priprava na obračun, ki sledi, ali je Prigožin deloval po lastnem nahođenju, ali ga je nekdo „spodbudil“ k pobuni in nato umaknil svojo podporo? Ruske oblasti so sporočile, da preiskujejo, ali je za njim stala kakšna tuja obveščevalna služba. Na ta vprašanja javnost nima odgovora, ta pa nujno vodijo k politični sceni, ki je bolj razdeljena, kot se zdi. Namreč, Putin nima opravka le s pohapšeno opozicijo (Aleksej Navaljni, na primer) in tisto v ruski Dumi, temveč tudi z opozicijo znotraj oblasti in centri moči, med katerimi pogosto uravnoteža.

Kdo je Putinova opozicija?

V formalnem smislu je Putinova opozicija v ruskem parlamentu v zadnjih dvajsetih letih predstavljena skozi več političnih strank, med katerimi prevladujejo Komunistična partija, Liberalno demokratska partija in Pravedna Rusija. Njihovo opozicionarstvo se kaže v kritikah očitnih problemov, ko jih opazi vsa javnost. Včasih so tarča ljudje iz Putinove Enotne Rusije, najpogosteje pa je tarča izvajanje kakšne odločitve. Tako na primer ne bodo nastopili proti vojni v Ukrajini, temveč bodo vojno podprli in se pritoževali zaradi učinka na bojišču. Takšen pristop nam ni neznan, saj smo bili priča, da so v Srbiji Slobodana Miloševića kritizirali zaradi izgubljenih vojn, ne pa zaradi tega, ker jih je sprožil.

V tem stoletju je delovalo še več strank, katerim je pripadal omenjeni Navaljni, a te so že dolgo zunaj Dume. Zadušene so bile z represijo, pa tudi s politiko Enotne Rusije, ki je do agresije na Ukrajino lani, bila sestavljena iz ljudi, ki so za Zahod, tistih, ki so proti temu, ljudi, ki gledajo proti Aziji, vernikov, komunistov... Podoben primer spet najdemo v Srbiji, kjer so v stranki Aleksandra Vučića zbrani ljudje različnih prepričanj, tako da je en minister prozahoden, drugi pa proruski. Takšne stranke so, ko imajo nadzor nad mediji, Putinova stranka pa ima na volitvah, ki ne morejo biti poštene, nepremagljive.

Z omenjeno opozicijo se Putin uspešno spopada, a daleč od oči javnosti se odvija druga bitka. Najbližji Putinovi sodelavci so pogosto njegova največja opozicija. Nekateri od njih desetletja vztrajajo na političnem vrhu kljub majhnim zaslugam. V literaturi znani kot „ruski liberali“ so bili leta poluga, ki jo je Putin uporabljal, a se je tudi z njimi obračunal. Ne smemo pozabiti, da je bil Putin partner Zahoda in da so z njim vzdrževani srčni odnosi.

Nekateri od „liberalov“ so German Gref, šef Sberbanke, Elvira Nabiulina, vodja centralne banke, bivši predsednik in premier Dmitrij Medvedjev in mnogi drugi. Ti so bili za tesne vezi z Zahodom, najboljši primer tega je Medvedjev, ki je bil očaran nad ZDA in Evropo. V knjigi „Medvedjev“, katere avtor je zakonski par Svanidze, napisana pa je v obliki intervjuja, ki spremlja bodočega predsednika pri vzponu na oblast, Medvedjev govori o tem, kako Rusija zaostaja za Zahodom in da je pripravljen izvesti reforme, da bi bili podobni Evropi in ZDA.

Medvedjev je bil pripravljen pridružiti se liberalni stranki, ki jo je nameraval ustanoviti „politični tehnolog vseh Rusov“ Vladislav Surkov, ki je izginil iz javnosti ob začetku agresije na Ukrajino. Stranka naj bi se postavila proti Putinovi Enotni Rusiji in državo obrnila proti Zahodu. Od začetka agresije na Ukrajino je Medvedjev ogorčen nasprotnik Zahoda. Dejal je, da sovraži Ukrajince in da bo „storil vse, da izginejo“ in jih imenoval „gnide“, Zahodu pa sporočil, da se bodo odslej gledali le skozi merke. To je bil razkol z idejo približevanja Zahodu in uvrstitev v nove ruske politične tabore, ki se oblikujejo, ko vojna v Ukrajini napreduje.

Od takrat v ruski javnosti krepi ideja obračanja Rusije proti Aziji, eden od zagovornikov te ideje pa je tudi Aleksander Dugin, ki je v atentatu, avgusta lani, izgubil hčerko Darjo. Ideja bega od Zahoda je blizu tradicionalističnim, nacionalističnim in vojaškim krogom, ki menijo, da je Zahod v moralni dekadenci. Vojno v Ukrajini so pričakali z navdušenjem.

Spopadi klanov

Sankcije, ki jih je Zahod uvedel Rusiji zaradi agresije na Ukrajino, so otežile položaj „ruskih liberalov“, zato so mnogi tudi odstopili od boja. Spomnimo se, da je na začetku agresije v medijih krožila ideja, da bodo bogati Rusi ustavili Putina in končali vojno. Prav ti ljudje, ki so imeli posle na Zahodu in tam pogosto bivali, so pripadali skupini Rusov, ki so si želeli državo približati ZDA in Evropi. Putin je v nekaj priložnostih ironično govoril o njih in njihovem bogastvu, jih pozval, naj malo počakajo in pomagajo Rusiji, da zmaga v Ukrajini.

Nekateri avtorji trdijo, da ima Putin na svoji strani FSB in pravoslavno cerkev, medtem ko so nasprotniki zbrani okoli delov vojske. Dogodek od sobote jim daje argumente. Namreč, Wagner je prehodil na stotine kilometrov, pred tem pa zavzel vojašnice brez boja. Vojska se ni upirala, na območju proti Moskvi pa je Narodna garda (ki jo je Putin ustanovil leta 2016 pod imenom Rosgvardija) pripravljala obrambo. Vodja Narodne garde Viktor Zolotov, Putinov zaupnik, pa tudi Jelcinov, ki ga je spremljal leta 1991, ko se je upiral poskusu vojaškega udara, je izjavil, da bodo njegovi vojaki dobili tanke in težko oborožitev. Očitno je, da s tem dejanjem Putin kaže, da ne želi odvisiti od volje vojske, vsaj ko gre za njegovo varnost, zato bo okoli 340 tisoč pripadnikov Rosgvardije dobilo nove vloge.

Prigožinova pobuna je pretresla Putina, še posebej ko gre za njegov avtoriteto. Paradoksalno, največji udarec Putinu je zadal prijatelj, ki, kot kažejo stvari, ne bo šel v zapor. Zdaj je v Belorusiji pri Aleksandru Lukašenku, ki se je pojavil kot posrednik med dvema prijateljema (Putinom in Prigožinom), čeprav je pred nekaj leti obtoževal Wagner in Kremelj, da mu pripravljata pobuno in državni udar. Nekateri menijo, da bi Prigožin lahko napadel Ukrajino iz Belorusije, s čimer bi ustvaril težave Minsku, takšna postavitev pa je nadaljevanje špekulacij o političnih igrah, ki se odvijajo v Rusiji.

Kakšno sporočilo ruski klani pošiljajo prebivalstvu in vojski na fronti v Ukrajini, ko Prigožin zaradi pobune in umora več pilotov dobi zaščito Minska, ki je pod nadzorom Moskve? Kakšno sporočilo je ruski javnosti o vojski poslal Prigožin, ki se je mesece pritoževal, da mu obrambno ministrstvo ne daje orožja, čeprav so bile njegove enote udarna pest v Ukrajini? Bo Wagner še naprej obstajal in v kakšni obliki? Kdo bo poveljeval skupini okoli dvajset tisoč ljudi? Ta vprašanja ostajajo odprta, odgovor nanje pa nam bo verjetno pokazal, kaj je bil Prigožinov cilj in v čigavem imenu je to storil. Zagotovo pa je, da je po tej epizodi nastala še večja razpoka znotraj ruskih političnih elit in da bo ta dogodek imel dolgoročen vpliv na razmere v Rusiji. Ker je bil Wagner pomembno orožje ruske zunanje politike (Ukrajina, Sirija, številne države v Afriki), je škoda za Kremelj toliko večja.