EUFOR-jev molk ob Dodikovih pozivih dokaz, da so mirovniki nevtralizirani, mir na izdisaju: Država mora vzeti usodo v svoje roke!

Napisal: Rasim Belko

Obstajajo trenutki v zgodovini države, ko molk ni več opcija. Ko postajata pasivnost in čakanje enako kot sostorilstvo. Bosna in Hercegovina že mesece živi v takšnem trenutku, medtem ko obsojeni in zamenjani predsednik entitete RS Milorad Dodik vsak dan prestopa mejo za mejo in preizkuša, ali ima kdo dovolj moči, da mu končno reče dovolj.

Njegova zadnja poteza, poziv EUFOR-ju, naj se ustavi na medentitetski liniji, ni le še ena provokacija, temveč odprt poskus, da mednarodne sile vleče v svojo separatistično agendo.

Resnejše od Dodikovih obsedenosti je dejstvo, da EUFOR in Evropska unija kot celota že mesece nimata jasnega odgovora na takšne napade. Dodik ruši ustavni red države, grozi njenim institucijam, poziva k delitvam in k vrnitvi k vojaški logiki devetdesetih, EUFOR pa deluje bolj tiho kot kdaj koli. Če to ni oblika kapitulacije v mirnodobnih razmerah, potem je težko najti drug izraz, ki bi bolje opisal njihov položaj.

Ko so evropske sile leta 2004 prevzele mandat od SFOR-ja, se je pričakovalo, da bodo imele vsaj enako odločnost in avtoriteto. Namesto tega se je EUFOR spremenil v nevidnega opazovalca, ki občasno organizira patrulje po vaseh ali prikaže vajo z lokalnimi policijskimi silami. Na vsako resno vprašanje, kaj bi storili v primeru poskusa destabilizacije, ni odgovora. Ne obstaja načrt, ne obstaja pripravljenost, ne obstaja niti minimum politične volje.

Rázen v delih države, kjer so Bošnjaki večina, tam še niso raziskovali šahovskih klubov, tendenca pa je, da se bodo s tem tudi ukvarjali. V RS, na drugi strani, so bistveno manj prisotni in še manj operativno delujejo.

Evropska unija nima niti definicije, kaj bi zanjo pomenil akt destabilizacije Bosne in Hercegovine. Za nekatere je to odprt oborožen spopad, medtem ko je za druge dovolj že napad na državne institucije. Skupnega stališča ni, s tem pa tudi ne vnaprej dogovorjenih korakov. V tej nedorečenosti Dodik najde prostor za svojo politiko izsiljevanja. Ve, da EUFOR nima pripravljenega načrta, zato napenja vrv do preloma.

Pasivnost mednarodnih sil v praksi pomeni podporo. Ko Dodik reče, da naj EUFOR stoji na medentitetski liniji in ne dobi takoj jasnega odgovora, da se to nikoli ne bo zgodilo, dobi signal, da lahko nadaljuje. To ni le pomanjkanje poguma, temveč tudi rezultat odprtega delovanja posameznih članic Evropske unije, ki Dodika dojemajo kot koristnega zaveznika. Viktor Orbán in njegova Madžarska že leta sabotažirata vsako resnejšo akcijo proti Dodiku, niti Avstrija ni brez vpliva, ko se odloča o tem, kako se bo EUFOR obnašal na terenu. Evropske odločitve so paralizirane z interesi, zato pasivnost ne more biti obravnavana kot nevtralnost. Ta pasivnost je zavestno pozicioniranje, ki ga Dodik izkorišča.

Velja spomniti, kaj vse je Dodik storil v zadnjih šestih mesecih. Napovedal je ukinitev pristojnosti državnih institucij v RS. Napadel je Sodišče in Tožilstvo Bosne in Hercegovine. Sprejel je zakone, s katerimi poskuša razveljaviti odločitve Ustavnega sodišča. Govoril je o oblikovanju entitetne vojske… Vsak od teh korakov predstavlja odprto kršitev Daytonskega mirovnega sporazuma in Ustave BiH. Zdaj poziva EUFOR, naj zavzame ločitvene črte iz vojne. Na vsako od teh potez je bil odziv EUFOR-ja enak. Molk in nekaj birokratskih stavkov brez stališča.
Dodik se ne boji sankcij, ker jih je vajen. Ne boji se niti političkih porazov, ker jih vedno relativizira pred svojimi volivci. Boji se le odločnega in hitrega odziva, ki mu ne pušča prostora za igro. Prav tega nima in prav to ga spodbuja, da gre naprej.

Medtem ko sta Dodik in njegovi sodelavci sprejemala zakon o neizvajanju odločitev Ustavnega sodišča, so evropski uradniki hodili po Sarajevu in obljubljali podporo evropski poti Bosne in Hercegovine. Namesto da bi rekli, da se takšen zakon nikoli ne bo izvajal, so se izogibali kakršnemukoli konkretnemu stališču. Medtem ko je Dodik na entitetni televiziji govoril o možnem oblikovanju vojske RS, je poveljnik EUFOR-ja dajal intervju, v katerem je govoril o „zanesljivem partnerstvu z lokalnimi oblastmi“. Ko so probosanski politični dejavniki opozarjali, da je mir ogrožen, so uradniki iz Bruslja sporočali, da „ne vidijo neposredne grožnje“.

Istočasno so se seje Varnostnega sveta končevale brez kakršnega koli jasnega sporočila Dodiku. Namesto odločnosti je BiH dobila sporočilo, da je v najboljšem primeru predmet birokratske procedure.

Tukaj mora stopiti na sceno probosanska politika. Ni več časa za diplomatske fraze, za pozive in apele. Trenutek je, ko je treba reči nikoli in nikomur ne bomo dovolili, da dviga nove linije delitev v Bosni in Hercegovini. Dodikov zahteva, da EUFOR stoji na medentitetski liniji, ni nič drugega kot poskus uradnega priznanja meje, ki ne obstaja. To je neposreden udarec mednarodno priznani suverenosti Bosne in Hercegovine. To je vrnitev v leto 1992. To je politična agresija.

Zato mora biti odgovor preprost in nedvoumen. To ne bo uspelo in to se nikoli ne bo zgodilo. Če EUFOR nima poguma, da to pove, potem morajo probosanske sile jasno dati vedeti, da bodo z vsemi razpoložljivimi sredstvi preprečile vsak poskus delitve države. Evropska unija že dolgo nima strategije za Zahodni Balkan. Namesto resnega pristopa se Bruselj ukvarja s trgovinskimi dogovori, plinskimi interesi in notranjimi delitvami, medtem ko Bosna in Hercegovina postaja kolateralna žrtev. Rusija preko Dodika destabilizira državo, Srbija igra dvojno igro med Brusljem in Moskvo, Evropska unija pa se obnaša, kot da je vse pod nadzorom.

V takšnem vzdušju Dodik dobi občutek, da mu je vse dovoljeno. Če EUFOR ne ve niti, kaj bi počel v primeru destabilizacije, potem je jasno, da Evropska unija nima nobenega načrta. Ne zna definirati, kaj pomeni destabilizacija Bosne in Hercegovine, in zato ne zna reagirati. To ni le neodgovornost, temveč zavestna politika poraza.

Probosanske sile zato ne smejo čakati, da EUFOR reagira. To čakanje bi Dodiku odprlo nove manevrske prostore in možnosti.

To je trenutek, da se preko institucij države, od Predsedstva navzdol po vertikali, jasno reče, da je država nedeljiva. Inštitucionalno je treba reči in pokazati, da se država pripravljeno brani, četudi je cena mir sam! Pasivnost EUFOR-ja ne pomeni, da se odpovedujemo pravici do obrambe. Če Dodik poskusi, bo preprečen z vsemi sredstvi.

Takšno sporočilo bodo zelo dobro razumeli tako Dodik kot EU, brez njega pa bo vodja SNSD-ja okrepljen, EU pa bo pasivno nadaljevala z mazanjem oči z reformami. Čas lažnih obljub je minil. Čas čakanja, da EUFOR pokaže mišice, je končan. Čas molka je potekel.

Ta država je preživela obleganje, genocid in etnična čiščenja. Preživela je tudi Dodikove dvajsetletne grožnje. Preživela bo tudi njegov najnovejši poskus.

Izostanek hitrega odziva EUFOR-ja mora biti jasen signal probosanskemu dejavniku, da se država lahko zanaša le nase in da je spet čas, da tako ravna.

Zanašanje na kogar koli zunaj Bosne in Hercegovine je napačna pot, ki vodi v prepad. Zato, ob izostanku reakcije EUFOR-ja, je treba jasno reči, da so linije, ki si jih Dodik zamišlja, mrtve. Obstaja le ena rdeča črta in ta se imenuje Bosna in Hercegovina. To črto nihče nikoli ne bo prestopil!