Ali lahko država reši svoje premoženje: Leta so vedeli za nezakonito preknjiževanje, zakaj nihče ni ukrepal?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Po več kot dveh desetletjih molka in ignoriranja očitne pravne nelogičnosti je Pravobranilstvo Bosne in Hercegovine končno javno reagiralo na primer terminala Dretelj pri Čapljini. V sporočilu namestnice pravobranilke BiH Almine Pilav je jasno navedeno, da je premoženje države Bosne in Hercegovine, natančneje zemljišče in objekti v Dretelju, nezakonito preknjiženo brez soglasja pravnega lastnika – države Bosne in Hercegovine.

Vendar, medtem ko so besede Pravobranilstva danes glasne in pravno utemeljene, ostaja ključno vprašanje – kaj se je čakalo doslej? Zakaj ta reakcija prihaja šele zdaj, ko je situacija skoraj nepopravljiva in ko se premoženje leta uporablja mimo zakona?

Dokumenti v posesti Vlade FBiH (v katere je imela Patria vpogled) nedvoumno kažejo, da je nezakonit promet nepremičnin terminala Dretelj znan institucijam že od leta 2005. Že takrat je Vlada Federacije BiH z odločbami iz decembra 2005 in septembra 2006 podelila upravljanje tega premoženja Zveznemu ministrstvu za obrambo, nato pa še Terminalom Federacije d.o.o. Sarajevo.

Kljub tem odločbam institucije nikoli niso vstopile v dejansko posest terminala. Namesto tega se je nepremičnina prenašala med pravnimi osebami, končala pa kot zavarovanje kredita zasebnega podjetja "Croherc AG" pri takratni Hercegovaški banki, danes pa je evidentirana kot premoženje te banke v stečaju.

Torej, država je vedela, dokumentirala, odločila, a nikoli ni ukrepala.

Pravobranilstvo zdaj, upravičeno, opozarja, da je država BiH pravna naslednica Republike BiH in nekdanje SFRJ ter da uveljavlja pravico do vojaškega in državnega premoženja, vključno s terminali. Navajajo, da je bilo preknjiževanje opravljeno brez soglasja lastnika – države BiH in da zato ni bilo pravne podlage za spremembe v lastniških listinah.

Toda, če je vse to znano in dokazljivo, zakaj se Pravobranilstvo oglaša šele zdaj?

Zakaj tožbe niso bile vložene prej? Zakaj država ni zahtevala vračila premoženja, ko je imela na voljo vse odločbe, dokaze in institucionalne instrumente? Očitno se je s terminalom v Dretelju trgovalo v ozkih političnih krogih, ne glede na barve dresov akterjev, ki so vladali v danem trenutku.

Terminal Dretelj je danes razpadlo skladišče z dotrajanimi podzemnimi rezervoarji. Tehnično so, kot navaja uprava Terminalov Federacije, praktično neuporabni. Njihova obnova bi bila draga, kompleksna in verjetno nedonosna. Kljub temu je premoženje vredno, ne le v kontekstu skladiščenja goriva, ampak tudi kot strateški politični vir. Veliko bolj vredno od cene, navedene v vabilu k prodaji.

Zato ne preseneča, da se je leta molčalo. Verjetno zato, ker je bilo "neprijetno" odpirati vprašanje lastništva v regiji, kjer je institucijam pogosto lažje zapirati oči kot začenjati pravne bitke, ki segajo v občutljive mednacionalne odnose.

Primer Dretelj ni izjema, je pravilo. Država BiH leta zamuja pri zaščiti svojega premoženja, šele ko so vse druge možnosti izčrpane in je škoda že nastala, institucije nastopijo z opozorili in izjavami.

Če bi bilo to premoženje zaščiteno prej, bi BiH morda danes imela funkcionalno skladišče goriva, kar je strateško pomembno v kontekstu energetske varnosti. Namesto tega imamo pravni kaos, dotrajano infrastrukturo in še eno zgodbo o institucionalni inertnosti.

In zato se danes upravičeno postavlja vprašanje, kdo bo odgovarjal, ker je bilo 20 let premoženje države prepuščeno zasebnikom na razpolago?

In ali se lahko ta primer končno uporabi kot precedens, da se zaščita državnega premoženja ne vodi po političnem kompasu, ampak po zakonih?

Kajti pravna država ne sme reagirati šele takrat, ko je že prepozno. Ali takrat, ko to od nje zahtevajo tujci! Pravna država ali deluje ali propada. Če primerjamo stanje Terminala v Dretelju in drugega državnega premoženja na vetrometini političnih valov, nam bo jasnejša slika propadanja države.