Moj Dragane, radio nisi, al’ si zaradio: Predstavniški dom kot pogon za osiromašenje demokracije in obogatitev izbrancev!

Piše: Rasim Belko

"Še posebej sem ponosen, da smo končno izpolnili vrsto ustavnih in zakonskih obveznosti, od katerih so nekatere več kot desetletje zanemarjene. Imenovali smo dva sodnika Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine, nato generalnega revizorja in njegovo namestnico, oblikovali neodvisni odbor ter upravni odbor Federalne televizije, s čimer smo dali institucionalni odgovor v morda najgloblji politični in ustavni krizi od daytonskega mirovnega sporazuma do danes," je danes dejal prvi mož Predstavniškega doma Parlamenta Federacije BiH Dragan Mioković.

Ljudje! Živi se in živi bolje v Bosni in Hercegovini od tega, kar s svojim ključnim delom predstavlja Mioković. Ne živi se! In tu se konča vsaka potreba po nadaljnjem pojasnjevanju dela Predstavniškega doma PFBiH v tekočem letu.

A začnimo po vrsti, ki je v političnem sistemu BiH že zdavnaj ni. Edina politična zapuščina Elmedina Konakovića, ki jo bomo videli tudi, ko bo odšel s scene, je svoboda sklicevanja novinarskih konferenc, na katerih se prisilno kronično obolevanje sistema predstavlja kot napredek v funkciji države in državljanov.

Ta svoboda, ki jo je imel Konaković, je dala pravico Draganu Miokoviću in ekipi iz vodstva Predstavniškega doma FBiH, da nam pojasnita, kako sta delala super, ne glede na to, da država in državljani niso videli nobene koristi.

Tisto, kar Mioković izpostavi, se lahko definira s preprosto povedjo: "Vse, kar smo odločili, da snishodljivo in politično nepremišljeno damo Draganu Čoviću, smo tudi sprejeli. Vse, kar je v interesu države in državljanov, smo potisnili v kot. Res je, sprejeli smo tudi Južno interkonekcijo v nasprotju s Čovićevimi interesi, a morali smo, nas je prisilil Murphy".

Mioković je izpostavil tudi neradno nedeljo kot enega od uspehov Doma, ki ga vodi, pozabljajoč poudariti, da se še danes, mesece kasneje, vodijo srditi družbeno-politični boji, da bi se sprejeta neumnost na hitro popravila in približala nekemu funkcionalnemu sistemu.

Vse ostalo je bilo rečeno, da bi bilo kaj posneti in zapisati.

Medtem je Mioković pozabil povedati, da so si za svoje delo v obdobju, ki ga zajema poročilo, zaslužili okoli petdeset tisoč KM, o čemer lahko državljani Federacije le sanjajo, če igrajo kakšno od loterij v naši državi. Mioković se ni potrudil pojasniti, zakaj ni zakonov, ki se konkretno nanašajo na izboljšanje življenjskega standarda, s katerimi se deblokira napredek tistih območij Federacije, ki se zanemarjajo, ker se Čoviću ugaja, oziroma Federacija dela, Hercegovina se gradi.

Mioković ni želel kvariti svoje definicije uspešnosti, zato se je izognil pojasniti, na kakšnih demokratičnih temeljih je bil spremenjen poslovnik o delu Doma tako, da kdor hoče, sedi na obravnavi, kdor noče, pride in dvigne roko ter gre domov bogatejši za nekaj tisoč KM. Kajti prav na to so zvedli delovanje Predstavniškega doma s poslovnikom, prepisanim iz nekega arhaičnega doma jugoslovanskih parlamentov in dobrih kavarn. Tako je Predstavniški dom postal pogon, v katerem se osiromašuje demokracija, v katerem lahko opozicija govori, vse odločitve pa sprejemajo poslanci, ki dan preživijo v parlamentarnih in okoliških lokalih. In to je parlamentarizem, ki ga v svojem bistvu zagovarja HDZ, kar smo sicer lahko videli tudi v združenju Hrvatski narodni sabor!

Mioković je sicer izstrelil eno neumnost, ko je dejal, da je "delo in rezultate nujno opazovati tudi v kontekstu vloge, ki jo ima v parlamentarnem življenju opozicija". Ne v Mozambiku, ne nikjer drugje delo oblasti ne temelji neposredno na opoziciji, le v Bosni in Hercegovini se nerad, koalicijski problemi in nesposobnost fakturirajo močni opoziciji. Na način – opozicija bi morala biti tako servilna do pozicije, kot je aktualna pozicija v FBiH servilna do Čovića.

Mioković, podprt z Mladenom Boškovićem in Azro Okić, ni govoril o težavah v koaliciji Trojka - HDZ, zaradi katerih se seje prekinjajo še preden se začnejo.

Skratka, v stilu koalicijskega partnerja Konakovića je prišel, da nam pove, kaj on meni, da je pomembno, da bi mi verjeli, da je tako prav in da je to dobro.

Skratka, moj Dragan, ti si si namislil, da ste nekaj naredili, da je to dobro, pri tem pa si vzel lepo vsoto za takšno delovanje.

A eto, da bomo fer do človeka – ni, da Mioković nima talenta. Redkokdo uspe v državi, kjer je kronična nesmiselnost dvignjena na raven politične ideologije, da z mrtvo-hladno izjavi, da so "izpolnili obveznosti", ne da bi mu pri tem zadrhtela niti veka, dokler z vratih dvorane nečujno odhajajo še zadnje drobtinice verodostojnosti. V neki normalni državi bi takšne politične recitale pisali kabaretski komiki, tukaj pa jih piše vodstvo Predstavniškega doma.

Seveda, v tem poročevalskem kabaretu ni bilo govora o tem, da državljani Federacije vsakodnevno izbirajo med hrano, zdravili in računi, poslanci pa istočasno med hotelskimi večerjami in parlamentarnimi dnevnimi nagradami. Nihče se ni dotaknil niti dejstva, da od obljubljenih reform imamo le reformirane bančne račune poslancev, vse ostalo pa ostaja v fazi "oblikovanja delovnih skupin", ki se ne sestajajo, ker se ne ve, kje kdo pije kavo tisti dan.

In ko že omenjamo kavarne – ja, to je tista prava delovna enota Predstavniškega doma. Tam se dogovarjajo točke dnevnega reda, razporejajo javna podjetja, včasih pa, če jim ostane čas med dvema steklenicama, napišejo tudi kakšno sporočilo za javnost, da narod ve, da so živi. Ni zaman tisti stari vic, da so edini zakoni, ki pri nas redno sprejemajo – zakon gravitacije in zakon kavarniškega dogovora.

In medtem ko se opozicija, tista šibka, ki še ni prešla na stran zaposlitve, bori za minimalno dostojanstvo institucije, vodstvo Doma po vzoru svojega političnega poluboga Čovića, spreminja institucijo v monetiziran servis za ohranjanje statusa quo. Tako je Predstavniški dom postal nekakšna parlamentarna stavnica – vložiš štiri leta kimanja z glavo in glasovanja na mig, izstopiš pa z imovinskim kartonom, ki bi mu zavidal celo švicarski bankir.

In da stvar bo še hujša – vse to pod geslom "institucionalnega odgovora v politični krizi". Kajti po tem principu tudi tisti lik iz črne kronike, ki oropa banko, daje institucionalni odgovor na lastno brezposelnost.

Zato, moj Dragan, ne govori nam več, kaj ste delali. Dovolj je, da vemo, koliko ste naplatili – to je edini zanesljiv pokazatelj vašega političnega angažmaja. Kar zadeva demokracijo, jo lahko mirno pospravite v predal poleg neprebrane strategije razvoja Federacije. Saj tako ali tako ju ne potrebuje več nihče.

In zdaj izvolite, naročite si še po eno, na račun naroda – navsezadnje ste vi, gospodje, zaslužni nosilci osiromašenja demokracije v BiH. Ko že niste ničesar delali, ste vsaj od tega lepo živeli.