Mesec po srečanju z Bogunićem: Tišina o Kajganiću, obtožnice še vedno v čakanju

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Minil je mesec dni od srečanja, ki ga je predsednik Sanin Bogunić, prvi mož Visokega sodnega in tožileckega sveta Bosne in Hercegovine, imel s predstavniki združenj žrtev.

Povod je bilo jasno globoko nezadovoljstvo z delom glavnega tožilca Milanka Kajganića, predvsem glede preganjanja vojnih zločinov, pa tudi informacija, da je bil pred Uradom disciplinskega tožilca že oblikovan spis na podlagi pritožbe državnega tožilca Izeta Odobašića. Mesec dni kasneje, tišina.

Medtem je javni prostor okupiralo globalno dogajanje. Eskalacija na Bližnjem vzhodu, napad Združenih držav Amerike in Izraela na Iran, grožnje in odgovori, vse to je potisnilo v ozadje vprašanja, ki že leta obremenjujejo bosanskohercegovsko družbo.

In prav v takšnih trenutkih domače institucije najlažje zadihajo. Brez pritiska, brez obveznosti, da pojasnijo, zakaj pravica zamuja.

Kajti primer Kajganić ni osebno vprašanje. To je vprašanje odnosa do vojnih zločinov, do žrtev, do odgovornosti. To je vprašanje, zakaj Tožilstvo Bosne in Hercegovine še vedno ni vložilo obtožnice za obleganje Sarajeva – najdaljše obleganje prestolnice v sodobni zgodovini Evrope. Mesec za mesecem preko primernih medijev poslušamo, da je obtožnica „v zaključni fazi“, da je „vprašanje dni“, vendar ta dan nikakor ne pride.

Vendar pa se uredno vlagajo obtožnice zoper pripadnike Armade RBIH in pripadnike MUP. Polne so sodne dvorane, obtožujejo pa jih, ker so se branili in na koncu tudi obranili.

Vzporedno s tem je v javnost pricurljala informacija, da je tožilec Odobašić obvestil Stalno komisijo za učinkovitost in kakovost tožilstev pri VSTV-ju o ravnanju Kajganića, ki je po navedbah prepovedal pošiljanje obtožnice zoper več oseb na sodišče BiH v potrditev, med njimi tudi enega Kajganićevih nekdanjih učiteljev iz srednje policijske šole in profesorja na policijski akademiji.

Gre za resen konflikt interesov. Odločitev o ustavitvi obtožnice, brez jasnega in javno obrazloženega razloga, meče dodatno senco na že tako omajano zaupanje v delo Tožilstva. Z neprevidnim delom VSTV smo skoraj dosegli dno.

Posebej zaskrbljujoč je podatek, da en spis v statističnem letnem poročilu Tožilstva BiH za lansko leto ni bil prikazan kot zaključen, čeprav je bila obtožnica vložena.

Statistika, ki bi morala biti hladen in natančen pokazatelj dela, tako postaja prostor za manipulacijo dojemanja učinkovitosti. V celotni zgodbi žrtve ponovno ostanejo ob strani. One si ne morejo privoščiti pozabe. Zanje trije dnevi niso dovolj. Njihove rane trajajo tri desetletja. In trpljenje pripadnikov Armade RBIH, ki se branijo pred sodiščem BiH, presega meje normalnosti.

Zato vprašanje ni več le, kaj počne Kajganić. Vprašanje je, kaj počne VSTV. Bo spis v Uradu disciplinskega tožilca ostal le še ena administrativna fusnota ali bo javnost dobila jasen odgovor, ali obstaja odgovornost za morebitne napake, oviranja ali konflikt interesov?

Kajti brez odgovora, brez transparentnosti in brez konkretnih potez bo vse res ostalo pri stari bosanskohercegovski matrici „pojedel vol, prinesel jelen“. In zdaj so junaki meseca potihnili!