Milanović ponovno dokazuje, da BiH nima prijateljev v svojem sosedstvu, pozablja pa, da so mnogi na Bosni "polomili zobe"

Napisal: Delvin Kovač

Tukaj sem, da podprem prave ljudi - Željka Komšića za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine. S temi besedami je današnji hrvaški predsednik Zoran Milanović leta 2010 na osrednjem predvolilnem shodu SDP BiH v Sarajevu izrekel vso podporo Komšiću v tekmi za člana kolektivnega šefa države iz vrst hrvaškega naroda. In Komšić je takrat uspel, premagal je kandidatko HDZ-ja Borjano Krišto, in to prepričljivo. Isto Krištovo, ki jo je premagal tudi na predhodnih volitvah 2022. Za Milanovića je bil Komšić takrat pravi človek in legitimen predstavnik hrvaškega naroda v Bosni in Hercegovini. Toda odkar je svoj SDP potegnil bolj na desno kot najbolj desni HDZ, je Komšića prekrižal in niti ne pomisli, da bi obiskal glavno mesto Bosne in Hercegovine, dokler na položaj člana Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda ne sede nekdo iz HDZ BiH Dragana Čovića. Čeprav se ob Čoviću skoraj vsak dan druži po Hercegovini in obeležuje razne obletnice Hrvaškega sveta obrambe (HVO).

Milanović je včeraj pred mikrofonom, kjer običajno nima zadržkov, a redno uporablja neprimeren, prostaški besednjak, jasno sporočil, da mu demokratična, evropska Bosna in Hercegovina, sodobna država enakopravnih državljanov, ki v njej živijo, ni všeč. Milanović ni znova zamudil priložnosti, da omeni Komšića, saj ga je zmotilo, da je njegov tesni sodelavec Slaven Kovačević vložil tožbo proti Bosni in Hercegovini pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. Milanovića moti, da je s to sodbo padel koncept Čovićevih legitimnih političnih predstavnikov konstitutivnih narodov, zato bo samozvani Evropejec, na splošno zadovoljstvo Milanovića, končno imel priložnost na volitvah 2026. v udoben fotelj Predsedstva BiH ponovno namestiti sebe ali nekoga sebi blizu iz svojega privatiziranega HDZ BiH. In to seveda ne zato, ker bi ta kandidat HDZ-ja, kdor koli že bo, premagal Komšića kot protikandidata, temveč zato, ker vodja Demokratske fronte (DF) ne bo imel pravice kandidirati.

Milanović včeraj ni izbiral besed, vidno besen zaradi sodbe Kovačevića, ki pomeni konec Čovićevih sanj o cementiranju njegovega HDZ v temelje Predsedstva BiH. Navadili smo se, da Milanović v stilu Milorada Dodika pljuva, žaljiva in napada kogar koli, in poleg tega, da redno blati Bosno in Hercegovino, včeraj ni zamudil priložnosti, da se z neprimernim jezikom obračuna tudi s Sodiščem v Strasbourgu. Za Milanovića je odločitev v primeru "Kovačević proti BiH" še ena v vrsti norih sodb, brez kančka sramu je tiste, ki so jo sprejeli, poimenoval norce z nevarno politično agendo. Pred desetimi leti, natančneje leta 2013 med bivanjem v Bugojnu, Milanoviću - takrat hrvaškemu premierju - ni ovirala druga sodba istega Sodišča, tista v primeru "Sejdić in Finci", dejal je, da pričakuje, da bodo politiki BiH sami dosegli dogovor o načinu njene implementacije kot predpogoj za napredek BiH k evropskim integracijam.

Milanović, verjetno večji Evropejec kot Čović (ali bi vsaj moral biti), glede na to, da je njegova matična država članica Evropske unije prav od leta 2013, bi moral prav tako vedeti, da mora spoštovati sodbe mednarodnih sodišč, še posebej tistega krovnega evropskega, ki se ukvarja s človekovimi pravicami. Pred desetimi leti ni imel nič proti "Sejdiću in Finciju", danes pa mu "Kovačević" ni všeč. V tem klasičnem primeru "samopostrežnega" Milanović amatersko kopira Milorada Dodika, ko ta razlaga Daytonski mirovni sporazum. Poleg tega, da se sploh ne bi smel vmešavati v notranje zadeve Bosne in Hercegovine, kar praktično počne dnevno, tudi ne bi smel komentirati sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, celo tistih, ki bi se tičale same Hrvaške, ne pa Bosne in Hercegovine. Milanović bi moral in bi moral storiti vse, da država, na čelu katere je kot ena od podpisnic Daytonskega sporazuma, prispeva k čim bolj funkcionalni Bosni in Hercegovini, ne pa še naprej v tuđmanovskem slogu delati na njeni razgradnji.

Vsem nam je popolnoma jasno, da Bosna in Hercegovina nima prijateljev v svojem sosedstvu, ki jo še danes silovito želi razkosati v miru, če ji to že ni uspelo v 90. letih v agresiji. Na eni strani Vučić preko Dodika hoče svoj del pogače, s katerim bi nadomestil večno izgubljeno Kosovo. Na drugi strani Milanović preko Čovića košček Hercegovine. Sovražniki te države bi morali vedeti, da je bila, da je trenutno in da bo vedno obstajala, Vučići, Dodiki, Milanovići in Čovići pa bodo odšli, tako kot so odšli Karadžić, Mladić, Tuđman in Milošević. In niso daleč od tega, da končajo na smetišču zgodovine Bosne in Hercegovine. Resnično nepojmljivo je, kako lahko nekdo tako sovraži državo svojega porekla, kot svojo Bosno in Hercegovino sovražita Milanović in Vučić. Vendar pa morajo vedeti vsaj eno - na njej so mnogi polomili zobe.