Mentaliteta sužnja, politično zatiranega v svobodi: V svobodnem Sarajevu Ferdinand nima mesta!

Piše: Rasim Belko

Težka imunska bolezen lenobe je vstopila v probosanski politični prostor in izločila čutilne centre za kreativno, odgovorno, domoljubno politično delovanje. Zato je težko razumeti predlagatelje vsakršnih neumnosti, še težje pa se je zadrževati pri kritiki, da bi ohranila svojo bistvo in novinarski etični kodeks.

Kakršen koli že je novinarski bonton, tisto, kar so mestni svetniki Stranke za BiH predlagali in kar je Mestni svet Sarajeva sprejel, je mogoče in edino pravilno imenovati neumnostjo! Kajti le imunološko bolan politični organizem se lahko ukvarja z vprašanjem postavitve spomenika okupatorju Bosne in Hercegovine, le nekaj dni preden bomo obeležili Dan neodvisnosti.

Dan neodvisnosti, ki smo ga krvavo plačali. Neumnost, nič drugega!

In ko se predlaga neumnost, je argumentacija na ravni otroka četrtega razreda osnovne šole, ki se nedolžno zagovarja za izrečeno neumnost.

Tako nam svetniki SBiH pravdajo svojo idejo za spomenik okupatorju z razlogi kulturno-zgodovinske dediščine. K temu dodajajo še: “terorist Gavrilo Princip je dobil spomenik, njegove žrtve pa nimajo spomenika”.

Kateri narod na tem svetu se ponosi s svojim suženjskim obdobjem in postavlja spomenike svojim okupatorjem in gospodarjem? Noben!

Vsak oplakuje svoje žrtve tega sistema, a eto, v probosanski politiki obstajajo tudi tisti, ki oplakujejo prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo, ki sta umrla med obiskom okupiranih ozemelj.

Gavrilo Princip v Bosni in Hercegovini ni dobil statusa, kakršnega bi moral, izključno zaradi povezav Srbije z gibanjem Mlada Bosna, a, če je to komu všeč ali ne, če sprejmejo ali ne, Princip je v imenu svobode Jugoslovanov ustrelil okupatorja in tu se konča vsa razprava o njegovi vlogi. Kaj so po tem počeli njegovi naročniki, ni vprašanje, ki bi ga bilo treba vezati na dejanje Gavrila Principa.

Kajti, če bi sledili logiki tistih, ki predlagajo neumnosti, bi bila Bosna in Hercegovina pokrita s spomeniki fašistom Tretjega rajha? Ni to del naše zgodovine, ni to “cesarstvo”, ki nas je okupiralo, pa smo mu zlomili nos? Je v tem primeru heroje NOB treba razglasiti za teroriste?

Sodeč po tem, koliko je danes v Evropi, pa tudi na naših prostorih, prisotnih simpatij do fašistične ideologije, ni dvoma, da bi bilo to s turističnega vidika, ki nam ga ponujajo svetniki SBiH, precej donosno. Tako rekoč, dve tretjini Evrope bi romalo po Bosni in Hercegovini k svojim fašističnim prednikom.

Ali pa pojdimo v zgodovino nazaj, pa postavljajmo spomenike Osmanlijam, Rimljanom, Karađorđevićem, Pavelićem... Vsi so imeli na svoj način vlogo pri okupaciji Bosne, tisti, ki nam kratko malo odteguje svobodo in nas dela odvisne, je sovražnik, mar ne? Ali morda ne želimo biti več neodvisni?

In na koncu, ker neumnosti ni treba preveč razlagati, da ne bi dobila na pomenu, ni sramotno, da narod in njegove politike razpravljajo o spomenikih okupatorjem Bosne in Hercegovine, danes neodvisne države?

A ne razpravljajo o njenih osvoboditeljih in njihovih spomenikih. Če bi bil v teh predlagateljih neumnosti okoli spomenika okupatorju vsaj kanček domoljubnega daru, bi se ukvarjali z pobudami za spomenike generalom Mehmedu Alagiću, Atifu Dudakoviću in drugim osvoboditeljem naše države. Kajti čudno je, da iz Stranke za BiH, katere predsednik Semir Efendić se je kot načelnik Novog Grada pobrinuo, da imamo spomenik vreden braniteljev in osvoboditeljev Bosne in Hercegovine, prihajajo ideje za spomenike okupatorjem.

To dvoje ne gre in ne more iti skupaj. Kajti, če postavite spomenik Francu Ferdinandu in njegovi ženi, potem postavite tudi spomenik Eugenu Savojskemu, Ratku Mladiću, Radovanu Karadžiću in oplaknite neodvisnost in suverenost Bosne in Hercegovine.

A to počnite daleč od institucij, javnosti in naroda, naroda, ki slavi njeno neodvisnost, ker je za to svobodo dal svoje sinove in hčere. Okupatorje pa prepustite zgodovini!