Meloni in migranti v Tuniziji: Partnerstvo kot način zadrževanja neželenih izven Evropske unije

Napisal: Armin Sijamić

Prihod Giorgie Meloni na oblast v Rimu je mnoge skrbela. Javnost se je bala skrajne desnice, čeprav je bilo skrbnim opazovalcem jasno, da od njenih napovedi ne bo nič, razen na področju migracij in t.i. „tradicionalne družine“. Meloni sledi liniji Bruslja in Zahoda, vendar eno vprašanje ni bilo mogoče prezreti – nezakonite migracije.

Verjetno nikoli ne bo ugotovljeno število ljudi, ki so poskušali priti iz Afrike do južnih obal Italije in od tam naprej proti severu. Nekaterim je uspelo, drugi pa so končali na dnu morja.

Meloni je svojim volivcem obljubila, da se bo število nezakonitih migrantov, ki prihajajo na italijanske obale, zmanjšalo. Del njenih volivcev bi zagotovo raje videl, da ne bi bilo nobenih migrantov, vendar to ni opcija. Meloni je končno spoznala, da se motijo tako tisti, ki bi široko odprli vrata in sprejeli vsakogar, kot tudi tisti, ki bi iz Evrope naredili trdnjavo, ki ne bi sprejemala nikogar. Migracije so zgodovinska konstanta, znanost pa kaže koristi in škodo, ki ju prinaša (ne)nadzorovano priseljevanje.

Na konferenci o migracijah, ki jo je pred dnevi gostila v Rimu in na katero je povabila voditelje s treh celin (Evropa, Azija, Afrika), je Meloni dejala, da je njena vlada odprta za sprejem večjega števila legalnih migrantov, „saj Evropa potrebuje priseljevanje“. Dejala je tudi, da nezakonite migracije škodijo vsem državam Sredozemlja in da od tega korist imajo le tihotapci ljudi. Zato predlaga „partnerstva“ z afriškimi državami, ki bodo, čeprav tega ni izrekla, nezakonite migrante zadrževale izven Evropske unije. Za ta načrt je dobila podporo Bruslja.

Tunizija in drugi partnerji

V zadnjih mesecih je Tunizija prizorišče političnih, ekonomskih in družbenih prelomov. Predstavniki opozicije so bili zaprti, ekonomska kriza grozi, da bo državo pahnila v stečaj, medtem ko inflacija znaša okoli 80 odstotkov, na ulicah pa poteka prava mala vojna. Država, iz katere se je začelo Arabsko pomlad, se tako, razočarana nad doseženim, ukvarja s posledicami večletnih procesov.

Po tem, ko je 3. julija Tunižan umrl v pretepu z migranti v pristaniškem mestu Sfax, so se lokalno prebivalstvo in varnostne sile lotile obračuna z migranti. Na stotine migrantov je pobegnilo ali bilo izgnanih iz mesta, nekateri pa so bili premeščeni na mejo z Libijo in Alžirijo, v puščavo, brez zatočišča, vode in hrane.

Mediji so poročali, da so vzrok takšne reakcije Tunižanov tudi stališča predsednika Kaïsa Saïeda, ki je februarja dejal, da „horde“ podsaharskih migrantov prinašajo nasilje in da je to del „zarote“ za spremembo sestave prebivalstva. Takrat je poudaril, da je Tunizija migrantom veliko nudila, vendar zavrača, da bi bila tranzitna država ali kraj, kjer bi migranti trajno ostali.

Vendar pa je imel Saïed tudi druge težave. Država je drsela proti bankrotu, njen politični ugled je bil uničen, nezadovoljni pa so grozili, da bi lahko prišlo do novega upora. Saïed je odredil izgon nekaterih evropskih uradnikov zaradi sodelovanja na protestih. Edino rešitev za svojo vlado je Saïed našel v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom (MDS), ki bi državi posodil dve milijardi dolarjev. Toda MDS je svoje storitve pogojil in zahteval ukinitev subvencij za gorivo, elektriko, hrano itd. ter prestrukturiranje okoli sto državnih podjetij. Saïed je to zavrnil in ostal brez denarja MDS-ja.

Sredi meseca je bila Tuniziji ponujena roka sodelovanja iz Bruslja. Na obisk k Saïedu so prišli predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, nizozemski premier Mark Rutte in Giorgia Meloni. Takrat je bil podpisan memorandum o soglasju za „strateško in celovito partnerstvo“ glede nereguliranih migracij, gospodarskega razvoja in obnovljive energije.

Von der Leyen je ponudila 105 milijonov evrov za podporo ukrepom za zajezitev nereguliranih migracij in 150 milijonov evrov takojšnje podpore, ter dolgoročni kredit v višini okoli 900 milijonov evrov. Vendar pa bi dolgoročni kredit bil odvisen od odobritve kredita pri MDS-ju. Von der Leyen je dejala, da je sporazum „naložba v skupno blaginjo“ in da je „potrebno učinkovito sodelovanje“ glede migracij, napovedujoč večje sodelovanje proti „mrežam tihotapcev in trgovcev z ljudmi“ ter v operacijah iskanja in reševanja.

Z drugimi besedami, Meloni je dosegla, da Bruselj plača Tuniziji za zadrževanje nezakonitih migrantov na njenem ozemlju, saj jih EU iz različnih razlogov ne želi ali ne more sprejeti.

Saïed je nekaj dni kasneje prejel pomoč iz Savdske Arabije. Rijad mu je dal 100 milijonov dolarjev pomoči in 400 milijonov dolarjev v ugodnih kreditih. Vendar pa ta denar Tuniziji ne bo zadostoval za preživetje brez pomoči EU in MDS-ja.

Azilni centri izven EU

Uspeh Meloni pri prepričevanju Bruslja, da sprejme takšen ukrep, ni presenečenje. To je že stara ideja določenih krogov v EU, da se nekaterim državam plača, da zadržijo migrante na svojem ozemlju. Azilne centre bi financirala EU, hkrati pa bi odločala, katere od teh ljudi bo pustila v unijo. Vsem v Bruslju je jasno, da migrante potrebujejo, saj prebivalstvo EU hitro stara in potrebuje mlade delavce in nove potrošnike. Ker je del celine, ki je izven EU, že precej demografsko izpraznjen, Bruselj nove priseljence lahko išče v Aziji in Afriki.

Dogovor s Tunizijo prav tako ni presenečenje, saj je ta država ena najpomembnejših točk, s katere afriški migranti poskušajo priti do italijanskih otokov v Sredozemlju ali na Malto. V letošnjem letu je tako v Italijo prišlo že več kot 75.000 migrantov. Vendar pa je presenečenje hitra sprememba stališča Saïeda. Po omenjeni konferenci v Rimu so skupine za človekove pravice dejal, da EU breme boja proti migracijam prenaša na afriške države, oziroma jim daje nalogo, da svoje prebivalstvo zadržijo na tej celini.

Kako uspešna bo Tunizija in bodoči partnerji pri zadrževanju neželenih migrantov izven EU, bo pokazal čas. Vendar pa je že zdaj jasno, da je Meloni našla svoje mesto v Bruslju in širše na Zahodu, kljub strahu pred skrajno desnico, s katero je bila povezana še pred desetimi meseci. Njeni stiki s strankami in gibanji, ki imajo fašistično dediščino, in strahovi, da bo s svojimi stališči uničila EU, so prav tako preteklost, ki je mnogi ne omenjajo. Njeno mladostno občudovanje Benita Mussolinija ni več novica. Tako je njena skrajna politika prerasla v nekakšen atlantizem, suverenizem in ultrakonzervativizem, ki ni lasten le njeni vladi. Zdaj, ko je legitimiran kot političarka, ki je zvesta Bruslju, ji preostane, da izpolni del predvolilnih obljub, del pa pozabi. Vmes bodo migranti ostali politično in etično vprašanje, medtem ko bo milijone poskušalo priti v Evropo.