Napisal: Armin Sijamić
Pogajanja med ZDA in Rusijo o Ukrajini, nato pa še o vzhodni Evropi in prihodnosti odnosov na celini, potekajo že tedne. Francoski predsednik Emmanuel Macron v teh neugodnih okoliščinah poskuša popraviti evropske položaje in svoji državi povrniti del slave stare velesile.
Če bi lahko Macron izbiral, kdaj se bo intenzivno ukvarjal z zunanjo politiko v delih sveta, kjer je francoski vpliv omejen, potem zagotovo ne zdaj. Doma poteka politična kriza, njegova stranka pa se ne uvršča tako, kot si želi. Poleg tega je njegova priljubljenost trenutno daleč od svojih najboljših dni.
Toda Macron se mora ukvarjati z vzhodno Evropo in poskušati iz Združenih držav Amerike in Rusije izvleči maksimum za Evropsko unijo, ki bi po vsej verjetnosti lahko bila, poleg Ukrajine, največji poraženec dogovora Donalda Trumpa in Vladimirja Putina iz oči v oči.
Parizu je to obveznost. Prvič, Francija je edina jedrska sila v Evropski uniji. Drugič, Macron tako preizkuša svoji ideji, na katerih dela. Že dolgo časa si prizadeva za oblikovanje oboroženih sil Evropske unije, brez sodelovanja Združenih držav Amerike, nato pa je sprožil Evropsko politično skupnost (EPZ), v katero je vključil tudi države, ki niso članice Evropske unije.
Macron želi parirati tako Putinu kot Trumpu
Od začetka ruske agresije na Ukrajino je Macron poskušal Francijo uveljaviti kot dejavnik v vzhodni Evropi. To se ni dobro končalo. Mnogim je v spominu njegov sestanek s Putinom v Moskvi, ko ga je gostitelj posadil na nasprotno stran mize, dolge deset metrov.
Macron se je nato postavil ob bok administraciji ameriškega predsednika Josepha Bidna in skupaj z drugimi evropskimi državami pomagal Ukrajini. Kijevu je poslal rakete dolgega dosega SCALP, s čimer je Francija postala ena od držav, ki so še posebej razjezile Moskvo. S temi raketami je ukrajinska vojska zadela nekatere dragocene ruske cilje v Ukrajini in Rusiji.
Tam se ni ustavil. Govoril je, da bo v Ukrajino poslal francosko vojsko, še posebej pa je omenil mesto Odesa, ki bi po mnenju mnogih lahko bilo ključ ukrajinske vojne. Odesa je mesto ob Črnem morju in edino ukrajinsko operativno pristanišče, torej ukrajinski izhod na morje.
S Trumpovim povratkom v Belo hišo so se stvari nenadoma spremenile. Uradni Washington od takrat ni bil pripravljen vključevati evropskih zaveznikov v pogajanja z Moskvo o Ukrajini. Že prej je Kremlj Washingtonu sporočil, da Evropejci v teh pogajanjih niso potrebni.
Macron je poskušal prepričati Trumpa, da bi evropske sile bile za pogajalsko mizo, vendar se zdi, da je uspeh za zdaj omejen, ker Bela hiša še vedno nima širše slike dogovora brez svojih zaveznikov z Rusijo, še posebej v kontekstu Kitajske in svoje namere, da se s končanjem vojne na vzhodu Evrope posveti Pacifiku.
V središču pogajanj Washingtona in Kijeva so redke ukrajinske kovine, ki jih želijo največja ameriška tehnološka podjetja. Tedne se pogajajo, kdo bo dobil pravico do njihove uporabe, Trump pa pravi, da bi morale pripadati Američanom kot jamstvo in zahvala za posredovano pomoč Kijevu.
Francija se je vključila tudi v to zgodbo. Včeraj je francoski obrambni minister Sebastien Lecornu dejal, da pogajanja z Ukrajino o tem vprašanju potekajo od oktobra in da redke minerale potrebuje tudi francoska industrija, še posebej orožarska, „v naslednjih tridesetih ali štiridesetih letih“.
Lecornu je dejal tudi, da Francija predlaga, da bi se Evropejci skrbeli za varnost Ukrajine. „To je ideja, ki jo nameravamo predlagati evropskim državam,“ je dejal in pojasnil predlog, da Evropa ustvari rezerve orožja za ukrajinsko vojsko. „Namen trenutnih razprav je zagotoviti, da lahko ukrajinska vojska še naprej brani sebe, ne le zdaj, ampak tudi ko orožje utihne“.
Evropsko (ne)privolitev
Francoski načrt pomoči Ukrajini in zanašanje na evropske sile trenutno podpirata Nemčija in nekaj drugih držav. Toda stvar se začne zapletati. Francosko politiko do Ukrajine podpira tudi aktualna vlada Združenega kraljestva, kot verjetno tudi omenjena Evropska politična skupnost. Vendar pa je London nasprotoval evropskim oboroženim silam brez Združenih držav, na seznam pa je treba dodati zveste ameriške zaveznike, kot sta Poljska in večina skandinavskih in baltskih držav.
Macron, kateremu predsedniški mandat poteče čez dve leti, ima malo časa. Toda poleg njega je v Evropi malo voditeljev, ki bi si upali poskusiti to, kar počne. Kriza vodstva v Evropi traja desetletja in ni redko slišati oceno, da Evropska unija ne ve, kaj naj sama s seboj, kaj šele, kako naj se poteguje z geopolitičnimi velesilami, kot so Združene države, Kitajska, Rusija, Indija...
Macron poskuša tudi zunaj Evropske unije. Je eden redkih evropskih voditeljev, ki poskuša biti močno prisoten v skoraj vseh balkanskih državah. V ponudbo je vključil energetske projekte, oborožitev, naložbe, vojaške misije, posebne odposlance, krepitev EPZ-ja...
Franciji je jasno, da je njen vpliv omejen, še posebej njeni viri. To, da je tudi takšna Francija, poleg Nemčije, daleč najmočnejša znotraj Evropske unije, govori o stanju starih evropskih sil. Toda ta relativna šibkost je lahko prednost Francije, še posebej, ko govorimo o Evropi, kjer se že desetletja favorizirajo skupni projekti malih držav in kjer se nekateri izogibajo ideji, da bi se pojavil nov hegemon na celini.
Zato je Macron večkrat ponudil Evropejcem skupne projekte, še posebej pa je vztrajal, da proizvedejo večino svojih bojnih sistemov. Francoska vojska se zanaša na francosko pamet in to bi pomenilo, da se ne bi začelo od nič, torej da bi skupne naložbe v kratkem času lahko spremenile sliko na terenu. Ukrajinska vojna je edinstvena priložnost, pa tudi nevarnost, da Evropska unija in evropske sile potonejo v nepomembnost na svetovnem političnem prizorišču.
Spreminjanje Francije in drugih evropskih držav v regionalne sile se je začelo že po koncu druge svetovne vojne. V zadnjih dvajsetih letih evropske sile izgubljajo tudi na Sredozemlju, Bližnjem vzhodu in v Afriki, tam pa krepijo ZDA, Rusija, Kitajska, Turčija, Iran, Egipt, celo manjše države.
To je še en razlog več, da se Evropejci posvetijo svoji celini, urejajoč stanje v Evropski uniji in na njenih obrobjih. Znano je Macronovo stališče, da ni širitve Evropske unije brez notranjih reform, v zadnjih letih pa je videti vse bolj robustno francosko politiko v državah, ki se naslanjajo na ta blok, celo za ceno spopadov.
Čeprav Francija ni sila, ki bi prevladovala v Evropi, ne gre pozabiti, da je ta jedrska sila med drugim stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, članica Nata, vodilna država Evropske unije skupaj z Nemčijo, velik proizvajalec orožja in različne opreme, od nedavnega pa edina evropska država, ki resno vlaga v tehnologijo umetne inteligence.
Macronov načrt se teh dneh preizkuša na vprašanju Ukrajine. Uradni Kijev ni zavrnil ideje, da bi se zanašal na evropske sile, čeprav se zavedajo, da so ZDA trenutno edino pravo jamstvo za varnost Ukrajine. Preprosto, Putin se v vojaškem smislu najbolj boji Washingtona, saj se zaveda, da je večina evropskih armad v obupnem stanju. Če pa bo Macronu uspelo najti države, ki so pripravljene delati na krepitvi evropskega dejavnika, se bo stvar bistveno spremenila, medtem ko nasprotniki računajo na tiste evropske države, ki dajejo prednost Združenim državam. Za Macrona in Francijo bi bil to uspeh, tudi kratkoročno, če bi bilo dovolj, da „preživijo“ Trumpov mandat.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
