Macron je ponovno ustavil Le Penovo, vendar ni jasno, kdo bo oblikoval novo vlado

Napisal: Armin Sijamić

V nedeljo je potekal drugi krog parlamentarnih volitev v Franciji. Še enkrat so se skoraj vsi združili proti Marine Le Pen in njeni stranki, ki v poskusih prihoda na oblast poprima različne oblike. Vendar to ne pomeni, da je predsednik Emmanuel Macron dal odgovor na silne probleme.

Francija periodično dviga alarm, ki se sliši po Evropi – skrajni desničarji bi lahko prevzeli oblast. Od leta 2002, ko je Jean-Marie Le Pen, oče Marine Le Pen, imel priložnost zmagati na volitvah, se je francoski establišment odzival z enotnostjo, oziroma s t.i. „republikansko fronto“. Skratka, v drugem krogu volitev vsi glasujejo proti očetu ali hčerki Le Pen.

V nedeljo se je to ponovilo, potem ko je v prvem krogu Nacionalno združevanje (RN) zmagalo. V strahu pred prihodom Le Penove na oblast, so Francozi podprli tudi komuniste. Od 577 mest v parlamentu je levici naklonjeni Novi ljudski front (NFP) osvojil 182 mandatov, centristični Macronov Zveza za Republiko 168, RN pa 143. Vsi daleč od potrebnih 289 mandatov za oblikovanje vlade.



Francoska desnica pripravljena na vse

RN je dobil preko deset milijonov glasov. Ali ima Francija toliko ljudi, ki se identificirajo s radikalno desnico? Ali tako Marine Le Pen zamišlja republiko, ki ji prisega? Ali je mogoče, da izid volilnih rezultatov ene največjih evropskih sil v zadnjih dvajsetih letih določata dva straha? Prvi, tisti, ki ga podžiga Le Penova, da bodo sedanje politične, ekonomske, družbene in kulturne tendence uničile Francijo, in drugi, tisti, ki ga spodbujajo Macron in njegovi predhodniki na položaju predsednika, da bo Le Penova, če pride na oblast, uničila republiko. Torej, več kot dvajset let francoska politika živi v neki vrsti izrednega stanja.

Da bi pobegnila iz pasti, ki jo je skupaj z oblastjo ustvarila, je Marine Le Pen poskusila skoraj vse. Tako je na primer iz stranke izgnala očeta, dobila podporo Moskve, nekaterih evropskih desničarjev in ameriških konzervativcev...



Primer ustanovitelja stranke Jean-Marie Le Pena, ki je bil kot večina skrajnih desničarjev svojega časa antisemit, je pokazatelj sprememb, ki jih je izvedla njegova hči, s preimenovanjem Nacionalne fronte v Nacionalno združevanje. Stranko sedaj vodi mladi Jordan Bardella, ki je vstopil v ljubezensko zvezo z vnukinjo ustanovitelja stranke in sestro Marine Le Pen. On je potomec očeta Francoza in matere iz Torina, ki ima alžirske korenine. Sedaj je Bardella „zaščitnik kulture“ francoske države in zahteva omejitev migracij na tiste, ki je ne želijo sprejeti.

Marine Le Pen je bila antisemit in zagovornica judovske kulture, kritičarka muslimanskih migrantov, evroskeptik in privrženka Evropske unije, ljubiteljica Vladimirja Putina kljub njegovi komunistični preteklosti, zaščitnica kmetov in delavcev, nasprotnica korporacij in velikega kapitala, zagovornica odprtega trga... Torej, Nacionalno združevanje igra na združitev nezadovoljnih, deset milijonov glasov pa kaže, da jih je veliko, oziroma da so se problemi nabrali in da nekdanji Rothschildov bankir Macron vleče v nasprotni smeri.

Od centra proti levici

Tisto, čemur smo bili priča v nedeljo, se je ponovilo tudi recimo leta 2017. Takrat je centristični Macron, zagovornik srednje poti, ohranjanja statusa quo in favorit velikega kapitala, prišel na oblast v še enem združevanju „republikanske fronte“, da na oblast ne bi prišla Marine Le Pen. Žrtev teh volitev je bila levica, ki je podprla favorita velikega kapitala, da na oblast ne bi prišla desničarka.

Izid glasovanja je tokrat drugačen, saj so zmago odnesli levičarji, kar je po komentarjih mnogih francoskih medijev presenečenje. Računalo se je, da bo Macron, čigar stranka je bila ustanovljena pred osmimi leti, spet na strah pred Marine Le Pen še enkrat dobil večino v parlamentu.



Da je Macron slabo vladal in da je nepriljubljen, je dejstvo, ki je hranilo opozicijo. Reforme pravic delavcev in upokojencev, ki jih je vsilil mimo parlamenta lani, so povzročile velike proteste in levicarju Jean-Lucu Melenchonu dale orodje, da ruši Macrona.

Melenchon, ki je na čelu koalicije NFP, je profitiral iz spora Macrona in Le Penove, zato je njegova raznolika koalicija odnesla zmago. Odločitev Macrona, da podpre NFP v drugem krogu volitev, govori o tem, koliko malo možnosti je imel. Odvezane roke Melenchonu pomenijo spremembe, ki jih Macron ne želi. Vodja Nepokorene Francije zahteva nov ustavni zakon, višjo minimalno plačo in manj davkov za revne, višje obdavčevanje bogatih, zeleno reindustrializacijo države, reformo izobraževanja in pravosodja, priznanje Palestine in ustavitev, kot pravi, „genocida“ v Gazi...

Kdo bo oblikoval vlado?

Kdo in kako bo oblikoval vlado, za zdaj ni jasno, vendar obstaja soglasje, da v njej ne bo Marine Le Pen. Nobena stranka nima večine, zato se razpravlja o koalicijah, oziroma o različnih manevrih, da bi se oblikovala vlada. Omenjajo se nestrankarska, manjšinska in tehnokratska vlada, kohabitacija... Zadeva postaja težja zaradi dejstva, da so v Franciji redke koalicije in kompromisi nasprotujočih si strank, zato nekateri napovedujejo tudi politično krizo.

Ne smemo zanemariti možnosti razpada NFP-ja na sestavne dele, kar bi Macronu, če bi ponovno razmišljal makiavelistično, pomagalo, da dobi večino. V prid temu navedimo, da so poleg treh omenjenih političnih blokov v parlament vstopile tudi druge stranke, ki so osvojile 84 mandatov.

Marine Le Pen je po volitvah dejala, da rezultati kažejo, da je le odloženo prevzemanje oblasti in da bo njena stranka močnejša na naslednjih volitvah. Tokrat Marine Le Pen morda govori resnico, če ne zaradi njene zmage, ali zmage kandidatov iz njene stranke ali ideološkega spektra, potem zaradi nabranih problemov, ki jih državljani prepoznajo z glasovanjem za skrajno desnico in levico. Macronova politika je bila poražena v več afriških državah, kar je bilo do nedavnega nepredstavljivo.

/qpost/314379

Afrika želi promjene: Macronova afrička politika bilježi nove poraze

Piše: Armin SijamićPosljednjih godina Afrika svjedoči talasu državnih udara. To se posebno odnosi na regijuSahel gdje je Francuska imala niz vojnih baza, snažne ekonomske i političke veze, ali inaslijeđe kolonijalizma koje je danas Francuskoj,

Problemi so prerasli meje ideološke delitve na levico, center in desnico. To potrjuje tudi stališče izraelskega politika in nekdanjega ministra Avigdora Libermana, ki je pozval Jude v Franciji, njih okoli pol milijona, naj pridejo v Izrael. „Ni časa za izgubljanje,“ je sporočil Lieberman in dejal, da je Melenchon „postal znan s številnimi izjavami proti Judom in Državi Izrael. Njegova stranka zagovarja čisti antisemitizem in izraža znatno rast sovraštva do Izraela in antisemitizma.“

Rezultat volitev v Franciji je razveselil večino vlad v Evropski uniji, kjer je Francija ob Nemčiji nesporna voditeljica. Izid volitev je razveselil tudi uradni Kijev, saj je Macron globoko vpleten v procese na vzhodu Evrope, poleg Le Penove pa drugi podpirajo Ukrajino.

/qpost/337404

Macronovi momci u Odesi i priželjkivanje Putinovog strateškog poraza

Piše: Armin SijamićIdeja o francuskim trupama u Ukrajini, koju je Emmanuel Macron iznio krajem prošlog mjeseca, dobija nove detalje. Suočen s mogućnošću da će Kijev biti poražen, Macron (bankar i tehnokrata iz stranke centra) je počeo javno

Programi, s katerimi so Melenchon, Macron in Le Penova stopili na volitve, kažejo vse njihove razlike. Na Macronu je največja odgovornost, saj je predsednik države in njegovi ljudje vodijo vlado. Do zdaj je tehnokratsko iskal rešitve. Razdeljena družba to potrebuje čim prej. V nasprotnem primeru bi lahko skrajni levičarji in desničarji okrepili do naslednjih volitev in razdeljenost v družbi dodatno poglobili.