Lumboišijalgija mekokičmene političke misli Sarajeva: Zbog države Bosne moramo se riješiti intelekta od plastelina!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Včeraj sem prebral, da Christian Schmidt napoveduje dve odločitvi. Prva se nanaša na uvedbo sodobnih tehnologij v volilni proces — da bi nam, domnevno, lažje in natančneje prešteli svoje poraze. Druga se nanaša na način financiranja sedmih kulturnih ustanov, ki so pomembne za državo — ker se sami s seboj ne moremo dogovoriti niti o lastni kulturi, mora mednarodni uradnik določiti, komu in koliko.

Najhuje je, da Schmidt v novem pohodu z amandmaji na naša življenja in resničnost niti ne izgleda kot najslabša pojavnost. On je posledica, povzročitelj pa lumboišialgična mekokičmenična masa sarajevskega bazena, ki se nikoli ni pripravila in ni sposobna izravnati, nenehno na poti zahvalnega ali strahopetnega sklanjanja.

Tokrat ni največji problem niti mednarodna skupnost, ki kot stari kolonialni upravitelj izkorišča vrzeli v našem sistemu, naši politični volji in naši intelektualni integriteti. Problem je torej plastelinski mentalitet tukajšnje politične misli, zlasti tiste iz sarajevskega bazena, ki se rada kiti z antifašizmom, sekularizmom in državotvornostjo — a le, dokler to od njih ne zahteva resnično odgovornost, aktivnost in tveganje.

Kajti zdaj smo tam, kjer so isti ti intelektualci, analitiki in salonski strokovnjaki pozvali Schmidta, naj posreduje, naj prevzame pristojnosti države, naj odloči tisto, česar si sami niso upali, niso hoteli ali niso znali predlagati in vztrajati pri svojih političnih mecenih. To je tista kronična lumboišijalgija političnega uma. Bolečina v politični hrbtenici, ki se pojavi vsakič, ko je treba zavzeti jasno stališče, prevzeti odgovornost za posledice in se soočiti z lastnimi političnimi realnostmi. Lažje je skloniti se, opreti se na tujo odločitev, nato pa se jutri hvaliti, kako je „dobro minilo“ ali v tarnanju ugotavljati, da bi „lahko bilo slabše“.

Kot da so pozabili na oktober 2022, ko je Schmidt v noči volitev, ko so volilni odbori še preštevali glasove, spremenil volilna pravila v korist HDZ BiH. Pozabili so tudi na april 2023, ko je Schmidt s svojimi amandmaji na Ustavo Federacije BiH utrdil politični vpliv manjšine nad večino, s čimer je razveljavil temeljna načela politične volje. Takrat so isti, ki danes kličejo Schmidta — molčali, godrnjali, relativizirali.
To je shema. Ko Schmidt odloča v njihovo korist — kličejo ga. Ko jim ne ustreza — molčijo ali malo jočejo, a čakajo, da mine. Brez koncepta, brez dolgoročne strategije, brez zgodovinske zavesti. Brez hrbtenice.

Zato se moramo vprašati: je dozorel čas, da se znebimo tega plastelinskega uma? Teh začasnih državljanov lastne države, ki delujejo le od Schmidtove do Schmidtove odločitve? Ki bodo jutri, če bo treba, ponovno klicali visokega predstavnika, nato OHR, nato neko diplomatsko posredništvo iz Bruslja, Washingtona ali Istanbula. Vse, samo da se ne bi morali soočiti z lastno realnostjo.
Bosna in Hercegovina je država z viškom zgodovine in pomanjkanjem političnega spomina.

Vsaka generacija znova dela iste napake, kot da prejšnje ne bi obstajale. Vse, kar je bilo vloženega v ustvarjanje politične misli, ki ji ne svetovna literatura, ne okoliščine agresije, ne realpolitični okvir današnjice niso dovolj, da bi razumela, da se države ne gradijo z dekreti mednarodnih uradnikov, niti se kulturne institucije ne morejo zaščititi s tujo voljo, je zaman.

Ali pa se gradijo, a je to lahko taktično koristno, strateško pa pogubno. Kajti tisti, ki te lahko reši — te lahko tudi uniči.

In kako priti iz te iluzije? Ne z recitiranjem velikih besed, ne z romantičnim nostalgiziranjem, ne s priklicem neobstoječih soglasij. Potrebno je razviti politično misel, ki temelji na realnem pregledu interesov, moči, odnosov in možnosti. To ni poziv k cinizmu, ampak k odgovornosti. K resnosti!
Treba se je vprašati: kaj zares zmoremo sami, kje so točke odpora, kje je prostor in čas za ofenzivo, kje pa za defenzivo. Katere institucije in katere narative lahko gradimo od znotraj, in katere igre moramo igrati v okvirih, ki jih ne določamo sami.

To ni slabost. To je politična zrelost. Kajti narod ali državljanski kolektiv, ki nima lastnega koncepta preživetja in razvoja, bo končal kot klient tuje politike. Torej kot služabnik tujih interesov, dokler ti interesi obstajajo, ali kot zgodovinska nota v zapisu o narodih, ki so služili tujim interesom in nato izginili.

In sarajevski plastelinski intelekt to zaenkrat zavrača priznati. Lažje je igrati vlogo moralnega avtoriteta na družbenih omrežjih in klicati Schmidta, naj „reši stvar“. In tako vse dokler ne pride kakšna nova volilna noč, ko se namesto kulture in tehnologije ponovno posreduje v srž politične volje.

Zato, če že ni hrbtenice, bi bilo morda modro vsaj razviti zavest o lastni deformaciji. Morda iz tega spoznanja nekoč nastane generacija, ki ne bo imela potrebe po klanjanju namestnikom, ampak bo sama opredelila prostor možnosti.

Dokler se to ne zgodi — ostaja nam lumboišijalgija. In plastelin se, na žalost, ne zdravi — samo topi se pod pritiskom.