Levica brez reakcij, delavci brez boja za svoje pravice

Nacionalisti so v Bosni in Hercegovini levico mistificirali do te mere, da jih poskušajo primerjati z najhujšimi totalitarnimi režimi. Po njihovem je socialna demokracija isto kot komunizem. In valjda si takšnega zloveščega režima sodobni, evropski, svobodni človek ne sme več niti predstavljati. Niti v sanjah. Nekaterih stvari ni lepo niti omenjati.

Je za izkrivljeno sliko socialne demokracije v Bosni in Hercegovini mogoče kriviti samo nacionalistično druščino, ki je pod krinko zaščite naroda v Bosni in Hercegovini oropala državo in posameznika, uničila tovarne, izvedla kriminalno privatizacijo, zdaj pa se med seboj napadajo?

Levica je v svojem bistvu boj za pravice delavcev, boj za socialno pravičnost, za enakost vseh državljanov, za državo varnosti in individualnih pravic. Na eni strani so nevarni nacionalisti in surovi kapitalisti, na popolnoma nasprotni strani pa bi morale biti socialne demokrate.

Bosna in Hercegovina bolj kot kdaj koli potrebuje državljansko nasproti nacionalističnemu. Potrebujemo pravico za vse, ne le za izbrane.  

Država že dve desetletji ni bila v jasnejših etničnih delitvah in težjem ekonomskem položaju. Državljani hrepenijo po upanju in pravici, medtem ko jim nacionalne stranke ponujajo strah in negotovost. O tem govorijo tudi anonimne ankete in javna zborovanja državljanov. SABNOR je v Mostarju na začetku leta zbral morda največ antifašistov v zadnjih 20 letih. To potrjuje, da ideja socialne demokracije, ki se v svojem bistvu opira na antifašizem, ni izumrla. Nasprotno, živa je bolj kot kdaj koli. Torej, ni dvoma, da si državljani želijo sprememb, vprašanje je le, koliko jim jih levica v Bosni in Hercegovini lahko ponudi.

Vprašanje je, kje najti moč za spremembe.

Najmanj štiri stranke se deklarirajo kot levo usmerjene, in vsaj dve kot državljanske, in to samo v Federaciji BiH.

Kako je potem mogoče, da 1. maj v BiH mine v znamenju hrupa zaradi Ziskovega selfieja na ražnju v Ferhadiji, ne pa v znamenju množičnih zborovanj delavcev?

Govori se o pol milijona brezposelnih v državi. Kaj je levica lahko in bi morala storiti s kozmično krivico, v katero je pahnjenih več kot pol milijona ljudi te države? In niso v eksistenčni grozi le brezposelni. Krivica je pred vrati zaposlenih, ki so v veliki meri v suženjskem položaju pred novimi brutalnimi kapitalisti.

Svetovni mediji so poročali o protestih delavcev v eni najbolj socialnih držav v Evropi, veliki Nemčiji, kjer ima tudi najobičajnejši delavec solidne življenjske pogoje. Ali o spopadih demonstrantov v socialno občutljivi Franciji, kjer je veliko stvari podrejenih običajnemu delavcu.

Od kod potem levici v Bosni in Hercegovini pravica do udobja, da med eno največjih ekonomskih in političnih kriz v državi ne organizira delavcev in ne stopi z njimi na ulice v marševe protestov za ta 1. maj? Ali lahko bosansko-hercegovska levica reši državo iz smrtnega objema desnice tako, da sedi v foteljih in piše proglase.

Levica bi se morala vprašati, zakaj je Bosna in Hercegovina kombinacija socialne krivice in paradoksalnega socialnega miru? Čigava je krivda?