Dvoličnost mednarodne skupnosti, tripartitna agenda in krepitev Dodika: Ni spopadov, a kje je država BiH?

Piše: A. Čorbo-Zećo

Tripartitna agenda, zasnovana v kuhinjah mednarodnih krogov, v kateri Bošnjaki dobijo zakon o prepovedi zanikanja genocida, Hrvati volilni zakon po meri Dragana Čovića, Srbi pa državne nepremičnine, prikazuje vso razkošnost krivice.

Najboljši dokaz za to je, da nimamo niti ene obtožnice za zanikanje genocida, saj Milanku Kajganiću primanjkuje sodne prakse, medtem ko za vložitev obtožnice zoper hodžo Muharema Štulanovića, ki je obtožen, ker je Republiko srbsko imenoval za "genocidno tvorbo", v Banja Luki prakse ne potrebujejo.

Potrebujejo narative in obtožnice na vseh ravneh, ki bodo Bošnjake dodatno pahnili v geto, podobno kot v Palestini, dokaz za to pa so trditve o domnevnem radikalizmu, ki ni realno otipljiv, temveč je prisoten v javnem prostoru zgolj zato, da bi služil potrebam srbske ali hrvaške politike.

Da je celoten cirkus, imenovan Milorad Dodik, usmerjen na nepremičnine, kaže tudi jutranje oglašanje predsednika SNSD-ja.

„Srbi nimajo ambicij po kakršnih koli spopadih, vendar bomo posegli po vseh političnih sredstvih, da bi ohranili suverenost Republike srbske. Nekateri veleposlaniki, pa tudi nelegalni Schmidt, si prizadevajo, da bi nam ukradli naše gozdove, vode, da bi razlastili Republiko srbsko. Rekli smo, da vprašanje nepremičnin nikoli ne bo na mizi,“ je poudaril Dodik.

In res je upravičen. Christian Schmidt ne stori dovolj glede državnih nepremičnin, mednarodna skupnost pa še vedno obravnava Dodika kot relevantnega sogovornika. V Bruslju je enako zastopan kot vsi drugi voditelji, pri čemer redno vzdržuje stike in povezave z Vladimirjem Putinom, medtem ko ne ovira secesije.

Čeprav predstavnike mednarodne skupnosti imenuje z žaljivimi imeni, ga spoštujejo in se z njim sestajajo, pri čemer njegova priljubljenost narašča, vloga mednarodne skupnosti pa slabi. Kajti, kdo normalen se lahko usede za pogajalsko mizo s tistim, ki nenehno zagovarja razkol Bosne in Hercegovine, in ima možnost izolirati pogajalce, ki ne odstopajo od retrogradnih stališč?

Bonske pooblastila so ostala za Refika Lendo, volilni zakon in ustrežanje Draganu Čoviću. V nasprotju s prepovedjo zanikanja genocida, kjer je zakon prepuščen na milost sodnim institucijam tukaj, ki jih več ali manj nadzoruje prav Dodik, so vse druge vsiljene odločitve implementirane do obisti. Imamo vlado FBiH po meri Čovića, enako zakonodajno oblast, v državi pa se ne ve, kdo pije in kdo plača.

In ves ta čas je na preizkušnji verodostojnost Schmidtovega avtoriteta, njegove moči in pripravljenosti na ukrepanje. Ne gre le za njegovo ustavno pravico v skladu z aneksom 10 Daytonskega mirovnega sporazuma, temveč tudi za njegovo obveznost, ki je do zdaj ni izpolnil.
Seveda, ob podpori veleposlaništva ZDA v Sarajevu imata Schmidt, kot tudi Evropska unija, očitno načrt, da še naprej tolerirata Dodika in njegovo željo po čim večji avtonomiji RS, s čimer izgubljata kredibilnost in spoštovanje v tistem delu javnosti, ki je vedno verjel v dobronamernost in pravičnost.

Toda, če se nagrajujejo le blokade in izpolnjujejo nemogoče zahteve secesionističnih politik, ali ni čas, da tudi probosanska sila znotraj BiH pokaže, za katere vrednote se je borila, in to jasno pove mednarodni skupnosti, ki v tem trenutku ni nič drugega kot nepravična?

Kajti, morda ne bo spopadov, a kje je država Bosna in Hercegovina v vsej tej situaciji?

Kajti, morda ne bo spopadov, a kje je država Bosna in Hercegovina v vsej tej situaciji?