Licemjerji iz naših ulic: Edini diplomatski uspeh Trojke je razveljavitev sodbe Kovačević v interesu Dodika in Čovića!

Piše: Rasim Belko

Ni, ljudje, šala, v Washingtonu je pravico do svobode vere zagovarjala Sabina Ćudić. Kolikor je težko smešno, je to dejstvo, tako kot je dejstvo, da se velik del Naše stranke ježi ob samem omembi vere. Toda Ćudićeva si je verjetno zamislila, kako ji bodo njene debatne in komunikacijske spretnosti ublažile politične pomanjkljivosti in jo rešile iz zagate, v katero sta se tako ona kot Naša stranka znašli skozi projekt Trojka.

Toda poleg domnevnega zagovarjanja pravice do vere, nam Ćudićeva iz washingtonskih hodnikov, osveščena z demokracijo Donalda Trumpa, pošilja pozive k enotnosti. Vem, da mislite, da se šalim, a res je tako, in tukaj je, kaj sporoča v izjavi, da je bila tam, kjer je malo kdo želel iti:

„Ta trenutek v zgodovini zahteva modrost, ne izolacijo, skupni nastop, ne dnevno-političnega cirkusa. Zato je čas, da se postrojimo, damo na stran ega in dnevno-politične cilje ter vsi mi, ki želimo tej državi dobro, nastopamo skupaj, tako v Washingtonu, kot v Bruslju in po svetu.“
Zdaj pa ni več smešno, kajti dejstvo, da Sabina Ćudić poziva k politični enotnosti in resnosti, je enako, kot če bi Milorad Dodik pozval k pregonu tistih, ki zanikajo genocid. Torej, paradoksalno in tragično je.

Kajti Naša stranka, s Fortom in Ćudićevo na čelu, skozi projekt Trojka, je bila ključni element uradnega Zagreba, HDZ-ja in Dragana Čovića, s katerim je bila razveljavljena drugostopenjska sodba v primeru Kovačević, ta sodba pa bi nam morala utreti pot do države demokratičnih vrednot in pravic za vsakega državljana posebej.
Toda ko je bila sodba Kovačević razveljavljena, se je Trojka, in s tem Naša stranka, obnašala kot otrok, ki ima roke do komolcev v blatu, zavedajoč se, da to ni prav, a ne zavedajoč se teže možnih posledic.

Omogočili so vse institucionalne zmogljivosti Bosne in Hercegovine Draganu Čoviću, da iz Bosne in Hercegovine vodi boj proti interesom ne Slavena Kovačevića, temveč prav države Bosne in Hercegovine. Takrat jim politična enotnost in izogibanje populizmu nista bila v prioritetu, ker so varovali svoje položaje.

Licemernost Naše stranke na maksimumu se je pokazala v dveh odločitvah v istem primeru. Ko je leta 2023 ESČP sodil v korist Kovačevića, so iz Naše stranke sporočili, da je to „edino možno“.



A nato, ko so Hrvaška, visoki predstavnik Christian Schmidt, Čovićev HDZ in institucije pod vodstvom kadrov Trojke ter z resno donacijo Zagreba razveljavili sodbo, NS, oziroma Trojka kot celota, pravi takole: „Po takšni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice bi se tisti, ki so vložili pritožbo, morali vsaj malo samokritično vprašati, koliko je bilo modro, da je pritožnik nekdo, ki se je izrekel za pripadnika enega od konstitutivnih narodov (Hrvat) in je kot takšen izbiral in bil izvoljen na določene položaje v sistemu oblasti. Še več, dejstvo, da je pritožnik tudi hrvaški državljan, je očitno omogočilo Hrvaški, da aktivno sodeluje v postopku. Končno je gotovo, da je sodišče prav zaradi teh dejstev zavrnilo tožbo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo.“

Zato ni dvoma, da ima projekt, ki poleg NS, sestavljata SDP in Narod i pravda, le en vreden omembe zunanjepolitični uspeh – in to je razveljavitev sodbe Slaven Kovačević, s katero bi bila Bosna in Hercegovina usmerjena k nekaterim normalnim, demokratičnim, evropskim vrednotam.

In ta uspeh je najbolj neposreden udarec prihodnosti države Bosne in Hercegovine. Da je tako, je potrdil tudi član Predsedstva iz vrst Trojke Denis Bećirović v VS ZN, ki je obsodil vse, tudi domače rušitelje sodbe Kovačević, le Trojke ni imenoval.

O ravnanju Naroda i pravde in njihovega ministra za zunanje zadeve je iluzorno še pisati, kajti kamorkoli je šel, karkoli je počel, se je izkazalo za slabše, kot če ne bi imeli ministra za zunanje zadeve, a se on v svoji samozadostnosti ni odločil odstopiti.
SDP je tu nekaj drugega. Oni so od dne objave rezultatov začeli pomagati Dodiku in Čoviću in ostajajo dosledni svoji matrici, proti državi, ne glede na izid. Da bi ustvarili privid državotvornosti, so tudi oni, tako kot Naša stranka, imeli eno zgodbo pri prvostopenjski, drugo pri oborjeni sodbi.

Tako je ena od prvih perjanic SDP-ja, Saša Magazinović, po prvostopenjski sodbi pisal: „Zelo pomembna sodba. Naslednji mesec pridejo poročevalci Parlamentarne skupščine Sveta Evrope na obisk v Bosno in Hercegovino. To bo priložnost za pogovor o implementaciji sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, vključno z zadnjo,“ je navedel Magazinović. Ostal je nem Saša po oborjeni sodbi, zavedajoč se, da je njegova stranka sostorilec pri rušenju.

Ko vidimo, kam se premika in kaj počne Milorad Dodik, ko pogledamo, kam gre in kakšno podporo ima Dragan Čović, je jasno, da je od vseh napovedi, ki so nam jih iz Trojke sporočali od prvega dne mandata, njihov edini uspešen podvig prav razveljavitev drugostopenjske sodbe v primeru Kovačević proti BiH.
Vse drugo so izgubili, njihovi bagerji so ugasnili, tako da jih je Dodik ugrabil in z istimi bagri krči pot svojim separatističnim idejam.

Trojkino gumico sta Dodik in Čović prepolovila, da jo hranita za trenutek, ko bosta lahko izbrisala meje Bosne in Hercegovine. Telefon Elmedina Konakovića nam je koristil toliko kot telefon prerokinje Šaćire – veliko klicev, veliko praznega govora. Nikšić je v nekem svojem kijametu, saj ga niti v lastni hiši ne jemljejo resno, v Vladi pa sploh ne.

Zato je edini pravilen in možen odgovor Sabini Ćudić na poziv k državotvornemu združevanju, da se bo to morda zgodilo, a da bosta ona in njena raja iz Murphyjeve knjige globoko zamrznjeni v opoziciji.

Kajti, kolikor je že naiven ta narod, ga dvakrat zapored nategniti je skorajda nemogoče. Vprašanje je, ali bi se tega sploh lotili nadrealisti.

Ohrani, Sabina, svoje debatne spretnosti, morda jih boš po volitvah potrebovala, tako kot bi Konakoviću njegovo znanje iz telovadbe lahko prišlo prav!