Lavić: Od profesorice Jelene Berberović smo se naučili, da je znanje največji dar človeku

Piše: Prof. dr. Senadin Lavić

---

V obdobju od 1960. do 1990. leta je Oddelek za filozofijo in sociologijo Filozofske fakultete v Sarajevu zrasel v resno filozofsko-znanstveno raziskovalno skupnost kompetentnih sogovornikov. To je obdobje, ko je dozorela ena generacija profesorjev in se popolnoma uresničila. Pomembno je opozoriti, da je Univerza v Sarajevu že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajala lasten znanstveni kader.

Med te “domače sile” je spadala profesorica Jelena Berberović (1938–2017), ki je doktorirala na Filozofski fakulteti v Sarajevu. V rokopisnem izvodu doktorske disertacije Kritika metafizike v delu Ludwiga Wittgensteina piše september 1964, čas, ko je bila končana, zagovarjana pa je bila nekaj mesecev kasneje leta 1965. V kratki posvetili na začetku rokopisa profesorica izraža hvaležnost profesorjema Vanji Sutliću in Gaji Petroviću. Na ta način povezuje lastno filozofsko izkušnjo in prizadevanje s filozofskimi idejami in tokovi, v katerih sta starejša profesorja in kolega že sodelovala in pustila pomemben pečat v Sarajevu in Zagrebu, pa tudi na širšem intelektualnem prostoru, ki je bil jezikovno blizu in povsem razumljiv.

Po diplomi na Filozofski fakulteti, na Oddelku za filozofijo, leta 1960, je profesorica Berberović začela svojo kariero kot asistentka leta 1961. Ves čas tega sveta je stal pred mlado, nadarjeno in odgovorno asistentko, ki bo postala profesorica na predmetu Gnoseologija (kot se je nekoč imenoval), oziroma Teorija spoznanja ali Spoznavna teorija. Takoj se je raziskovalno soočila z Wittgensteinom in njegovim mišljenjem, ki bo privedlo do epohalnega preobrata v evropskem filozofskem mišljenju in družbenih vedah na splošno. Jezik in znanje o svetu nista zgolj “ogledali” ali zgolj “odsevi sveta” okoli nas – jezik “ustvarja” svet in znanje je izraz naše “proizvodnje” sveta. Profesorica bo generacije študentov počastila z vrhunskimi predavanji o gnoseoloških problemih, jezikovno-analitični filozofiji in pomenu jezika za razumevanje mišljenja, kulture in človeških interakcij na splošno, popeljala mlade ljubitelje znanja skozi filozofske labirinte in svetove človeških avantur na poti episteme-scientia-Wissenschaft/science, skozi antično, novoveško in moderno definiranje znanja.

Profesorica Berberović je leta 1967 postala docentka na predmetu Teorija spoznanja, leta 1973 je bila izvoljena v naziv izredne profesorice in leta 1978 v naziv redne profesorice. V tem obdobju se je ukvarjala z idejami L. Wittgensteina, R. Carnapa, K. R. Popperja, Th. S. Kuhna, P. Feyerabenda, I. Lakatosa in mnogih drugih avtorjev, ki so raziskovali probleme znanja in znanstvene teorije. Bila je aktivna članica uredništva revij Pregled in Dijalog ter članica znanstvenih uredništev založbe Svjetlost, v ediciji “Nauka”, in knjižnic Logos in Polis pri sarajevski založbi “Veselin Masleša”. Profesorica Berberović je bila tudi članica Centra za filozofska raziskovanja ANUBiH. Za svoje delo in znanstveni prispevek je prejela Letno nagrado založbe Svjetlost leta 1978 in Nagrado za znanstveno delo “Veselin Masleša” leta 1984.

Med agresijo na Republiko Bosno in Hercegovino se je zatekla v Beograd, kjer je od leta 1993 do 2000 predavala na Filozofski fakulteti. V Sarajevo se je vrnila leta 2000, kjer je delala do upokojitve leta 2009.

Objavljene knjige profesorice Jelene Berberović: Znanje in resnica (Beograd, 1972), Filozofija Ludwiga Wittgensteina (Sarajevo, 1978), Terminološke večplastnosti (Sarajevo, 1979), Filozofija in svet znanosti (Sarajevo, 1990), Glavne smeri analitične filozofije v XX. stoletju (Beograd, 2002), Racionalnost in jezik. Eseji iz sodobne filozofije (Sarajevo, 2004).

Profesorico Berberović pomnimo kot pronicljivo sogovornico, pogumno osebnost s filozofsko vedrino in natančnim govorjenjem. Vem, da so si generacije študentov zapomnile njen vedri nasmeh in globino modrih oči, to veličastno “veselo znanost” (Die fröhliche Wissenschaft / La gaya scienza), ki jo je predstavljala skozi interpretacijo filozofije in zgodovinsko pomembnih mislecev. Od nje smo se naučili, da je znanje največji dar človeku in da je zaradi tega treba biti srečen. Zato je bila filozofija absolutni izraz človekovega veselja pred svetom, ki v njem vzbuja začudenje.

Hvaležnost in spoštovanje do svojih profesorjev presegata običajne oblike meščanske vljudnosti in kurtoazije. S ponosom se spominjamo svojih profesorjev/ic in izjemnih ljudi.