Kum, zgrada in 100 milijonov: Zlom sistema v treh dejanjih

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Če ključnim državnim institucijam, parlamentu, pravosodju in pristojnim organom ni uspelo ustaviti nezakonitega in večkrat izpodbijanega nakupa stavbe Uprave za indirektno obdavčenje BiH, je jasno, da tisti, ki so ga izvedli, ne bodo kaznovani.

V igrokazih Trojke (NIP, SDP, Naša stranka), s katerimi so zabavali javnost z zgodbami o izključitvi SNSD-ja iz oblasti, je ta vladajoča stranka iz RS počasi in zanesljivo uresničevala svoje načrte. Prav zahvaljujoč glasovanju predsednika NIP-ja Elmedina Konakovića na seji Sveta ministrov je bilo omogočeno, da je ta koruptivni posel realiziran in da je za stavbo namenjenih dodatnih 30 milijonov KM!

Ta primer ne razkriva le nemoči sistema, ampak potrjuje, da sta politični dogovor in interes premagala zakon in javni interes.

Uprava za indirektno obdavčenje BiH, na čelu katere je Zoran Tegeltija, je kupila dve stavbi podjetja „Grand Trade“, v lasti Mila Radišića, botra Milorada Dodika, za skoraj 100 milijonov KM. Čeprav je bil začetni proračun ocenjen na manj kot 40 milijonov, se je skozi leta in z večkrat razveljavljenimi razpisi cifra povzpela na skoraj trikrat višjo.

In da bo vse jasno, vse je trajalo leta, ker v prejšnjih letih ta posel ni bil dovoljen, prav zaradi sumov, da je bil posel vnaprej dogovorjen, kar pomeni, da je kriminal jasen kot beli dan. Vendar pa to ni dovolj za nove oblasti, ki so hrlile proti EU, in na tej poti so blokirale izpolnjevanje Dodikovih želja, da bi se on z roko svojih poslancev kasmilil in izglasoval kakšno zahtevo Bruslja. Za BiH ni nihče skrbel.

Stavbi sta bili zgrajeni po specifikacijah same UIO, na koncu pa se je „Grand Trade“ javil kot edini ponudnik. Sam postopek javnega naročanja, celoten kontekst in povezava med akterji govorijo sami zase, medtem ko institucije, vključno s samo Upravo, molčijo ali trdijo, da je „vse po zakonu“.

Parlamentarna skupščina BiH je sicer sprejela sklep, s katerim se zahteva opustitev tega nakupa, vendar brez pravno zavezujoče moči. S tem je še enkrat potrjeno, da institucije, brez jasnih mehanizmov prisile in sankcij, ostajajo nemočne pred političnimi in interesnimi dogovori.

Antikorupcijske organizacije, ekonomski analitiki in novinarji že tedne opozarjajo, da je to primer odprte zlorabe javnih sredstev, favoriziranja in ignoriranja postopkov. Kljub temu pravosodje, na čigar delovanju je v takšnih primerih ključna odgovornost, ostaja pasivno.

To ni samo sporen pravni ali proračunski primer, to je sporočilo. Sporočilo, da se večmilijonska javna naročila lahko vnaprej dogovarjajo, realizirajo mimo volje parlamenta, nihče pa ne odgovarja. Sporočilo, da so institucije tu, da spremljajo, ne da odločajo. In sporočilo, da je v Bosni in Hercegovini mogoče skoraj vse, če ste dovolj blizu oblasti.

Če niti ta nakup, z vsemi jasnimi pokazatelji nepravilnosti, ne bo privedel do reakcije pravosodja in sankcij za odgovorne, se postavlja vprašanje, kaj potem sploh lahko?