Kovačevićeva kandidatura - referendum o evropskoj prihodnosti Bosne in Hercegovine

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić

Oktobarske volitve 2026. ne bodo rutinsko merjenje moči strankarskih infrastruktur. Bile bodo test zrelosti družbe, da izbere med državo, v kateri so državljani nosilci suverenosti, ali državo, v kateri so 'lastniki narodov' arbitri identitete, lojalnosti in politične usode. Glas, ki ga bodo državljani dali, ne bo odločal le o sestavi Predsedstva, ampak o tem, ali bo ta država še naprej živela v sistemu etničnih ekskluzivnosti ali bo začela proces ustavne in politične transformacije k državljanski državi.

V tem smislu vprašanje ni, kdo je 'nečiji kandidat', ampak ali bo zmagala ideja enakih pravic za vse ali koncept 'lastništva nad narodom', ki že tri desetletja proizvaja blokade, izsiljevanja in institucionalno paralizo.

'Legitimno predstavljanje' ali politično lastništvo?

Tri desetletja po vojni še vedno živimo v sistemu, ki ni zgradil funkcionalne demokracije. Daytonski sporazum je bil mirovni sporazum, ne ustavna vizija prihodnosti. Institucionaliziral je model upravljanja, ki danes proizvaja blokade in stalno krizo. Politična scena še vedno deluje po logiki, da so narodi lastnina političnih strank. V tej logiki identiteta ni osebna dejstvo, ampak strankarska dovolilnica. Politične centrale želijo odločati, kdo je 'pravi' predstavnik in kdo ima 'legitimnost'.

Politični tandem, ki ga utelešata Milorad Dodik in Dragan Čović, ne skriva, da je njun cilj ohranitev modela, v katerem je narod nad državljanom, kolektiv nad posameznikom, veto nad zakonom. V takšnem sistemu je država talec strankarskih central, državljani pa statisti.

Ena največjih prevar sodobne bh. politike je teza o 'legitimnem predstavljanju'. Pri tem Ustava Bosne in Hercegovine ne pozna kategorij, kot sta 'hrvaški član' ali 'bošnjaški član' Predsedstva, ampak člana iz vrst določenega naroda. Ta razlika ni semantična, ampak bistvena in podira celotno konstrukcijo političnega lastništva nad identiteto.

Če sprejmemo logiko, da lahko pripadnik enega naroda glasuje samo za kandidata iz 'svojega' naroda, potem uvajamo politično geto. Prav zato kandidatura Slavena Kovačevića povzroča nervozo. Kandidatura je popolnoma zakonita in legitimna, vendar postavlja pod vprašaj monopol nad razlago identitete. Od tod burni odzivi na to kandidaturo iz nekaterih bh. političnih subjektov.

Predlog volilnega zakona, ki ga je napisal HDZ BiH, je poskus uvedbe svojevrstnega načela 'nadzorovanega geografskega porekla', po katerem legitimnost ne izhaja iz ustavne pravice posameznika, ampak iz njegove kantonalne lokacije.

Sodbe, ki čakajo državo

Bosna in Hercegovina že leta ignorira sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Te sodbe niso abstraktne. Jasne so: sistem, ki diskriminira državljane na podlagi etnične in teritorialne pripadnosti, ni združljiv z evropskim pravnim redom.

Boj proti diskriminaciji je pomemben del Kovačevićeve biografije. Zato njegova nominacija na prihodnjih volitvah ne pomeni le vstop v volilno tekmo, ampak vstop ustavnega vprašanja v samo središče kampanje.

Če se v Predsedstvu znajde glas, ki bo dosledno vztrajal pri izvrševanju sodb iz Strasbourga, takrat lahko evropske integracije postanejo realen proces. Če ne, EU pot ostaja politična parola. Implementacija sodb ni napad na konstitutivne narode. Je napad na privilegije političnih elit, ki živijo od permanentne krize.

Daytonska logika kolektivnih vetov in etničnih ekskluzivnosti je postala ovira vsakemu resnemu koraku naprej. Daytonski ustav ni dovolj za izgradnjo evropske države. Kovačevićeva kandidatura je zato politični izziv obstoječi arhitekturi moči. Implementacija sodb ESČP in krepitev državljanskega načela nista napad na identitete, ampak edini način, da identiteta preneha biti politično orožje. Enakost pred zakonom ne pomeni ukinjanje identitete.

Daytonski red kot mir brez države

Predsedstvo Bosne in Hercegovine ni slovesen organ, kot se pogosto želi predstaviti v javnosti, ampak del izvršne oblasti države. Zato odnos moči znotraj Predsedstva določa politični smeri države. Neudeležba na volitvah ni nevtralen akt, ampak politična izbira s posledicami. Vsak neizkoriščen glas krepi disciplinirane volilne stroje tistih, ki želijo ohraniti obstoječi model.

Bo Bosna in Hercegovina ostala država, v kateri so stranke lastniki etničnih skupin, ali bo postala država, v kateri je vsak državljan politični subjekt?

Prihodnje volitve niso luksuz izbire med odtenki, gre za izbiro med dvema političnima konceptoma. Če zmaga ideja etnične ekskluzivnosti, se bo kriza podaljšala. Če zmaga ideja enakosti državljanov, se bo odprl prostor za evropske integracije Bosne in Hercegovine. V tem smislu je Kovačevićeva kandidatura svojevrsten referendum, odgovor na srečo pa ne bodo dale politične elite, ampak državljani.