Kovačević: Lahko razkoli znotraj gibanja Evropa zdaj poglobijo krizo v črnogorski vladi

Piše: Nevena Kovačević

Da je pot od političnega vrha do političnega dna zelo kratka, je najbolje videti na primeru trenutno vladajoče črnogorske stranke – gibanja Evropa zdaj. Spomnimo, PES so ustanovili nekdanji ministri v vladi Zdravka Krivokapića, zdajšnji predsednik in premier Jakov Milatović in Milojko Spajić, predvsem na podlagi nevzdržnih ekonomskih reform in populističnih obljub.

Izkoristili so trenutek, ko je med državljani raslo zadovoljstvo zaradi povečanja plač s programom Evropa zdaj 1, Milatović in Spajić pa sta videla, da lahko kot idejna avtorja takšne ekonomske politike politično profitirata. Celo kampanje za lokalne volitve so se v glavnem osredotočale na zgodbe o izboljšanju življenjskega standarda s povečanjem minimalnih plač in pokojnin. Lokalna vprašanja so bila skorajda zanemarjena.

Gibanje, ustanovljeno pod političnim pokroviteljstvom Srbske pravoslavne cerkve, z dvomljivimi povezavami z družino Dodik, ki nikoli nista bili javno zanikani. Kljub temu je PES že s sodelovanjem na prvih lokalnih volitvah v več črnogorskih občinah leta 2022 dosegel opazne rezultate in vrtoglavo rast podpore, zlasti v Podgorici.

V nekaj občinah so postali sestavni del oblasti, medtem ko naj bi mesto župana Podgorice pripadlo Jakovu Milatoviću. Vendar pa je po zavrnitvi Spajićeve kandidature za predsedniške volitve zaradi afere z domnevnim dvojnim državljanstvom Milatović odstopil od županske funkcije in postal kandidat PES na predsedniških volitvah, ki so potekale marca lani.

Že takrat so se začela kazati prva resnejša trenja na relaciji Milatović – Spajić, od trenutka, ko je Milatović javno začel kritizirati Spajićevo zavajanje javnosti, da nima dvojnega državljanstva in srbskega potnega lista.

Govorilo se je tudi o burnih dogodkih in razpravah na sejah strankinih organov, vendar so bili ti incidenti spretno prikriti. Antivizionarska stranka brez jasne ideološke profilacije, ki temelji na nenavadnem načelu dvojnega vodstva, brez močne infrastrukture, sestavljena iz politično neizkušenih posameznikov in številnih prebežnikov, se je s svetlobno hitrostjo infiltrirala na politično sceno.

Največji vzpon PES je sledil, ko je v drugem krogu predsedniških volitev, ob podpori strank tako imenovane tridesetavgustovske večine, Jakov Milatović premagal Mila Đukanovića in prevzel predsedniško funkcijo. Na parlamentarnih volitvah je PES dosegel 25-odstotno podporo, s čimer se je uvrstil na mesto najmočnejše parlamentarne stranke.

Med večmesečnimi mukotrpni pogajanji o oblikovanju vlade je postajal konflikt med predsednikom in bodočim premierjem vse bolj očiten. Oba voditelja sta sklicala ločene seje strankinih organov. Milatović je brez zadržkov kritiziral Spajića in ga obtoževal neprincipialnega vodenja pogajanj.

Njegovo aktivno vmešavanje v proces oblikovanja Spajićeve vlade je povzročilo vstop proruskih struktur iz vrst nekdanjega Demokratskega fronta v oblast, postavitev četniškega vojvode Andrije Mandića za predsednika črnogorskega parlamenta, koalicijski sporazum o rekonstrukciji vlade pa predvideva tudi skorajšnjo infiltracijo v izvršno vejo oblasti skozi ministrska mesta.

Lokalne koalicije z rusko-srbsko agenturo so bile formalizirane tudi na državni ravni. Vrhunec konflikta in dokončni razkol Neposredno pred oblikovanjem vlade sta iz gibanja izstopili poslanki Jevrosima Pejović in Radinka Ćinćur, naklonjeni Milatoviću.

Čeprav je bil tleči konflikt med Milatovićem in Spajićem najbolj viden, je bilo od ustanovitve PES jasno, da znotraj gibanja poleg Milatovićevega trdega in Spajićevega mehkejšega krila obstaja vsaj še ena, sprva ideološko nedefinirana struja. Po oblikovanju vlade se je kohabitacija odvijala na liniji stalnih konfrontacij še vedno formalnih dvojnih voditeljev PES.

Spajić se je, vsaj v javnih nastopih, večinoma držal ob strani, s Milatovićem pa sta se s sporočili prepucala strankina PR služba, medtem ko je predsednik brez zadržkov kritiziral delo vlade, sugerirajoč, katere odločitve so pravilne in katere napačne, s čimer je nenehno izstopal iz okvira ustavnih, zanj očitno pretesnih pristojnosti.

Nevešto prikrit konflikt z slabo zrežiranimi predstavami za javnost je končno dosegel vrh konec februarja, ko je Milatović z objavo na omrežju X sporočil, da odstopa od vseh strankinih funkcij. Ta potez, ki je malo koga presenetila, je predstavljala uvod v razgradnjo že tako krhke strankine infrastrukture gibanja. Po Milatovićevih odstopu je bil razpuščen podgoriški odbor PES, s čimer je vladajoča stranka izgubila pet svetnikov v Skupščini Glavnega mesta.

S tem se je začela večmesečna kriza podgoriške oblasti, ki bi se lahko končala s smeno županje Olivera Injac in predčasnimi lokalnimi volitvami. Milatovićevi svetniki so po izstopu iz PES oblikovali poseben svetniški klub z imenom Gibanje za Podgorico in vstopili v koalicijski aranžma z Uro Dritana Abazovića in Gibanjem za spremembe Nebojše Medojevića, najostrejšimi kritiki Spajićeve in Milatovićeve ekonomske ekspertize. Zdi se, da se pripravlja teren za formalizacijo odločitve o ustanovitvi predsednikove stranke.

Kmalu po Milatovićevih odstopu je bil na seji strankinega vodstva iz gibanja izključen aktualni minister za pravosodje Andrej Milović, ki pa, kot trdi, ni bil navzoč na seji, niti ni bil seznanjen z razlogi za izključitev. Čeprav je bil izključen iz stranke, je Milović ostal na čelu Ministrstva za pravosodje, domnevno do prejema poročila o oceni izpolnjevanja začasnih meril (IBAR) za poglavja 23 in 24, čigar sprejetje se pričakuje konec junija, nadaljnje ohranjanje funkcije pa je pogojeno z doseženimi rezultati.

Velja spomniti, da je Milović med predvolilno afero Do Kvon trdno stal ob Spajiću in ga vsesrdno branil pred javnimi napadi. Dejanski razlog za preložitev Milovićeve zamenjave je očitno bila Spajićeva ocena, da je takšen potez politično neizplativ, saj bi Milović brez dlake na jeziku lahko javno sporočil informacije, ki bi bile potencialno kompromitirajoče za vlado in PES kot politični subjekt. Kljub temu je bilo le vprašanje časa, kdaj bo politična nestrpnost med premierjem in ministrom dosegla vrhunec.

Namreč, čeprav je Ministrstvo za pravosodje izdelalo devet od skupno 12 tako imenovanih IBAR zakonov, ki so bili v petek zvečer soglasno sprejeti v Skupščini Črne Gore, je bilo Miloviću onemogočeno, da zadnji dan razprave obrazloži preostale tri zakone iz pristojnosti svojega resorja. Takšna odločitev je bila sprejeta na elektronski seji vlade, ki je potekala v četrtek zvečer, saj je Milović, s sprejetjem amandmaja socialnih demokratov, kršil premierjevo obvezujoče navodilo, da se amandmajev na IBAR zakone ne sme sprejemati brez soglasja vlade.

Čeprav amandma čisto tehnične narave nikakor ni mogel ogroziti pridobitve IBAR-ja, je bil Milović ekspresno zamenjan s podpredsednikom vlade Momom Koprivico, mimo pristojnosti in predpisanih postopkov. Tako je Spajić samovoljno in avtokratsko potegnil potezo, ki je neznana v zgodovini parlamentarizma, zamenjal predlagatelja s primernim ministrom in kršil ustavno delitev oblasti, s preprečevanjem amandmajskega delovanja poslancev.

A takoj je bilo jasno, da je imela takšna odločitev politično ozadje. Milović, ki je od prevzema ministrske funkcije razkril vrsto podrobnosti o zlorabah varnostnega sektorja s strani vlade Dritana Abazovića, je izkazoval pripravljenost za konstruktivno sodelovanje in dialog z opozicijo, celo skozi kritičen odnos do odločitev vlade, ni okleval z odprtim razkrivanjem zakulisnih dejanj in iger, ter je celo na sami seji, branil principe, sprejel kritike glede spornih in prehitrih zakonskih rešitev in obljubil nadaljevanje dialoga po IBAR-ju, ni privolil v to, da bi bil, kot ministri iz vrst Demokratov, Spajićeva igračka, brez stališča in integritete.

Čeprav je njegov resor najbolj zaslužen za predlaganje zakonov v predvidenem roku, je namesto pohvale sledila sankcija. V zvezi s tem je Milović pred dvema dnevoma na izredni novinarski konferenci pozval Spajića, naj končno obračunata institucionalno in politično ter naj v skladu z ustavnimi pooblastili sproži postopek za njegovo razrešitev, o katerem se bo razpravljalo v Skupščini. Kot je dejal, je IBAR prekinil molk.

Spajić je včeraj Skupščini posredoval formalni predlog za razrešitev Milovića po nujnem postopku, obtožujoč ga, da je okrnil ugled vlade in s svojim delovanjem ogrozil njene prioritete. Milović je izrazil pričakovanje, da bo povabljen na sejo, saj, kot je zatrdil, ima kaj povedati.

Brez dvoma nas čaka še ena nedemokratična razprava, polna težkih obtožb, brez upoštevanja resničnih interesov državljanov. Osebni konflikti bodo ponovno prevladali nad potrebo po izvajanju nadaljnjih reformnih procesov, ki bi vodili k bistveni demokratizaciji družbe in dokončanju procesa pridruževanja EU.

Argumenti so tokrat, se zdi, na Milovićevi strani, zato bo Spajićeva politizirana obrazložitev upravičenosti ministrove zamenjave dodatno razkrinkala nefunkcionalnost najbolj netransparentne ter strateško in komunikacijsko najšibkejše črnogorske vlade. Poleg tega bi zamenjava Milovića lahko poglobila delitve ne le znotraj PES, temveč tudi med drugimi sestavnimi deli oblasti, kot so Demokrati, v katerih vrstah se kaže neka vrsta razkola, medtem ko si hkrati tiho želijo prevzeti Milovićev resor.

Čeprav po prejšnjem koalicijskem sporazumu mesto ministra za pravosodje pripada PES, bi molk in pokorščina Demokratov lahko bila nagrajena z imenovanjem Moma Koprivice za Milovićevega naslednika. Poleg PES in Demokratov obstaja možnost, da resor pravosodja pripade komu od sestavnih delov rekonstruirane vlade, vendar so takšne spremembe koalicijskega sporazuma malo verjetne, saj je težko pričakovati, da bodo trenutni sestavni deli svoj del političnega kolača zlahka izpustili.

Predsednik Skupščine Andrija Mandić se je izognil jasnemu opredeljevanju glede podpore Milovićevi razrešitvi, češ da je politične prepire treba pustiti za obdobje po pridobitvi IBAR-ja. Za Milovićevo razrešitev je potrebnih 41 poslanskih glasov. Z vidika politično-trgovinskega mentaliteta aktualne oblasti se zdi najbolj verjetno, da se bo večina zaradi ohranitve foteljev vendarle pridružila Spajiću, saj bi nasproten izid glasovanja spodbudil krizo, ki bi na koncu povzročila tudi formalni padec vlade.

Poleg tega, da se odpira vprašanje konstelacije sil v morebitni rekonstruirani vladi, bi lahko skupščinska konfrontacija Spajića in Milovića pomenila dokončno fazo političnega zloma PES. Spomnimo, vladajoča stranka je na lokalnih volitvah v Budvi in Andrijevici doživela polom v primerjavi s parlamentarnimi volitvami. Očitno je, da neprincipialno koaliranje in neomejen populizem dohitevata svoj davek.

Milovićev nastop bi lahko spodbudil nadaljevanje kohabitacijskih previranj, saj dolgotrajen konflikt med predsednikom in premierjem kljub formalnemu razhodu ne jenja. Vsak Milatovićev potez, ne glede na to, ali je pravilen ali ne, je svojevrsten politični odgovor Spajiću, medtem ko so Spajićeve reakcije precej nemušte in se nanašajo na obračun preko strankinih sporočil. Skozi strankina sporočila se plasirajo trditve, da Milović in Milatović usklajeno ovirata delo vlade.

Težko je pričakovati, da bodo nezreli politiki, kot je Spajić, in ostali iz PES, ki niso sposobni počistiti lastnega dvorišča in umiriti strasti v lastnih vrstah, lahko zagotovili izhod iz politične krize in bili jamstvo družbene stabilnosti. Nasprotno, naključni politiki, brez poguma, da se uprejo Vučiću in njegovim igralcem, ki vodijo vlado, s kolekcionarskim zbiranjem protestnih not vsakodnevno kršijo regionalni položaj, evropsko perspektivo in radikalno spreminjajo vrednostno orientacijo Črne Gore.

IBAR je tehnična zadeva, bistvene reforme pa dolg in kompleksen proces, ki ga profiterji in politiki niso sposobni niti razumeti, kaj šele uresničiti.

Razhod Mila in Momirja se je izkazal za zdravilnega za Črno Goro in zgodovinsko gledano, odločitev, ki je utrla pravilno strateško in vrednostno pot države. Ta dolgotrajen razkol ideološko zašlih politikov bi lahko imel daljnosežne posledice. Medtem ko oni igrajo politično tekmo brez konca, Mandić in Knežević po moskovsko-beograjskem diktatu vodita procese in držita vajeti oblasti.

Politično trgovanje, neskončno mrcvarjenje in težko ustavljivo posrkanje, medtem ko vprašanje, ali imamo moč za upor in državljanski odgovor, nenehno lebdi v zraku.