Korupcija in kriminal slavita še eno leto Trojke: SDP BiH, NiP in Naša stranka v izzivu, kdo bo več zakonov prekršil!

Piše: Rasim Belko

Se spomnite Erica Larsona, višjega svetovalca za boj proti korupciji pri Uradu za boj proti korupciji in upravljanje s kakovostjo Kantona Sarajevo. V Sarajevo je prišel sredi leta 2020 in nenadoma izginil nekje v začetku jeseni dve leti kasneje. Odstranjen, skrit, umaknjen, kakorkoli že, vendar je ta Eliot Ness vzpostavil »protikorupcijski sistem«, ki je ameriškemu veleposlaništvu v Sarajevu pomagal pri krepitvi Trojkine oblasti v KS in pripravah na pozicioniranje po vertikali od državnih institucij navzdol.

Da bi se pokazala pripravljenost bosansko-ameriške verzije Eliota Nessa za obračun s kriminalom, je bila izrežirana akcija Dar 1, ki je rezultirala s spektakularnimi aretacijami policistov. Toda ali danes kdo ve, kako se je končala ta velika akcija boja proti korupciji v policijskih vrstah. Seveda ne ve, ker je epilog slabo sodno sojenje, brez veliko dokazov – tipično ameriško procesuiranje, in več ali manj enoletne zaporne kazni. V tem primeru je skrivanje dokazov za podobne kadre zgodba zase.

Urad za boj proti korupciji je zaživel, niti povezave med Trojko niso okrepile, ameriška administracija je bila tam, da pomaga, in lov na čarovnice se je lahko začel. Napovedovali so se tudi takrat in v letih po tem kazenski postopki proti tistim, ki so vladali prej, govorilo se je o milijonih in milijardah, nepotizmu in čem vse ne.

Izgubljen med željami in možnostmi je vodja Ljudske stranke Elmedin Konaković takrat zajahal metlo in napovedal, da bo počistil Sarajevo pred pošastjo, imenovano kadri SDA. Neumorno so ga sledili Nermin Nikšić in Edin Forto, vodji SDP BiH in Naše stranke.

A nato so z metle in protikorupcijskega spina pristali na oblasti v Federaciji s strmoglavljenjem ustave tega entiteta, s čimer so postali sostorilci najhujšega kaznivega dejanja s Christianom Schmidtom in Michaelom Murphyjem. Larsona ni bilo več, izhlapel je pod sumljivimi okoliščinami, vendar so njegovi učenci z odprtimi očmi sedli v naročje dveh politikov z največjimi hipotekami še nedokazanega kriminala.

Boj proti korupciji se je spremenil v boj proti državi!

Ker je zgodba o korupciji in pregonu slabih fantov naše politične scene ostala le še kot propagandno sredstvo Trojkinih perjanic in kadrov za prikrivanje vsega slabega, kar so storili od sodelovanja pri kršenju ustave FBiH, organiziranega razbijanja BiH z Miloradom Dodikom in Draganom Čovićem do organiziranega gojenja kriminala in korupcije v lastnih vrstah.

Danes jim aretirajo mecen, včeraj so ministre, pred tem načelnike, direktorje, strankarske pajdaše. V državi, ki so jo pripeljali na rob vojne in delitve, je brezizhodnost postala vsakdan, skoraj vsak zvok policijske sirene pa nov škandal s kadri Trojke.

Proračuni prazni, izropani, projekti in pogodbe pod ključem z oznako tajno, državljani pa osiromašeni in zmedeni. Danes na območju, ki ga vlada Trojka, lahko stanovanje kupijo dilerji in to tisti, ki delajo dobro, bankirji in diaspora. Ker je pred šestimi leti, natančneje leta 2019, ko je Trojka začela vladati, povprečna cena stanovanja v štirih mestnih sarajevskih občinah znašala med 1.700 in 2.500 KM. Danes, na istem območju, cena stanovanja stane od 3.100 KM do 4.000 KM in več.

In potem se tisti vojni upravnik taborišča, danes propagandist RTRs Gvozden Šarac, čudi, zakaj Bošnjaki iz Sarajeva vse pogosteje kupujejo stanovanja v Lukavici. Le v enem je prav, to je strategija, vendar ne tista, na katero Šarac misli, ampak strategija slabega upravljanja v izvedbi Trojke.

Svanilo je in pika. Le zunaj je nevaren mrak, v katerem se odvijajo resni kriminalni procesi. Nimam točnih podatkov, vendar nekako odokativno lahko rečem, da je več Trojkinih kadrov aretiranih v zadnjih dveh letih kot pa kadrov SDA v desetletju pred tem.

Nekatere od teh afer so izzvale tudi pozornost svetovne javnosti, kot je tista o superkartelu in ustanovitvi NiP-a. Premier FBiH in vodja SDP Nermin Nikšić, čeprav ga sodstvo še ne povezuje, je neposredno povezan z afero 'Spengavanje', zaradi katere so bili aretirani kadri iz Vlade in policije FBiH. Na kantonalni ravni je težko vse zajeti, redki so meseci, v katerih niso bili aretirani kadri NiP-a, SDP-a ali Naše stranke.

Najbolj nevarno od vsega je to, da se rušenje institucij poskuša normalizirati. Kršenje ustave, politično nasilje nad postopki in odprto podaništvo tujim centrom moči se predstavljajo kot višja politika. V takšnem okolju korupcija ni več deviacija, ampak pravilo, kriminal pa ni več incident, ampak sistem. Ko se pravica deli selektivno, odgovornost pa meri s strankarsko knjižico, takrat država preneha biti skupni okvir in postane plen.

Zato se danes postavlja preprosto vprašanje – kdo bo in kdaj bo odgovarjal? Ne za retoriko, ne za spine, ampak za konkretne odločitve, ki so državo pripeljale v stanje institucionalne paralize in družbene depresije.

Ker brez resnične odgovornosti ni ne reform, ne pravice, ne prihodnosti. Vse ostalo je le podaljšek ene slabo režirane predstave, v kateri se je boj proti korupciji končal s ZMAGO KORUPCIJE!