Kdo so resnični ekstremisti: Bošnjaki pod obzidjem 'krščanske politike'

Piše: Amina Čorbo-Zećo

V zadnjem desetletju se na območju Zahodnega Balkana vse jasneje izrisuje geopolitična koordinacija političnih elit iz sosednjih držav s ciljem afirmacije ideje o „krščanski Evropi“, kar v praksi pogosto pomeni potiskanje in marginalizacijo muslimanskih skupnosti, predvsem Bošnjakov. Zato ne smemo biti presenečeni, ko Željka Cvijanović izmišlja zgodbo in jo uradno pošilja v Evropski parlament, pa tudi v Generalno skupščino ZN, o tem, kako ‘muslimani v Sarajevu napadajo Srbe in mahajo z zastavami Hamasa in Hezbolaha’.

Preprosto, v tem delovanju so Bošnjaki vse pogosteje prikazani kot dejavnik, ki moti stabilnost, identiteto in „evropsko pot“ Bosne in Hercegovine. Lažno jih predstavljajo kot fašiste in radikale, tisti, ki izvajajo fašizem, pa to počnejo lahkotno. Takšni narativi niso neškodljivi, oblikujejo politične odločitve, se prekrivajo z zgodovinskimi vzorci izključevanja in vse bolj spominjajo na strategije, ki predhodijo političnemu ali fizičnemu odstranjevanju neželenih skupin.

Morda zveni preostri, vendar politiki, ki zgodbo o tem zavijajo v celofan, preprosto nimajo poguma, da bi govorili resnico, prav iz strahu, da bi jim kdo očital tisto, kar jim očitajo separatisti. Da nič v tem besedilu ni pretirano, bomo potrdili z izjavami, ki ustvarjajo politični okvir izključevanja, nato pa brez težav Željka Cvijanović, čeprav je na črni listi ZDA, dobi vizum za Ameriko, od koder bo, glej paradoks, potovala naravnost v Moskvo.

Za primerjavo poskusite predstaviti, da bi Bakir Izetbegović, Zukan Helez, Semir Efendić, Elmedin Konaković ali kateri koli drug politik bošnjaškega porekla iz Turčije storil to! To bi bilo nepredstavljivo in neoprostljivo s strani uradnikov EU, pa tudi same Amerike. Pojdimo po vrsti, Viktor Orban, madžarski premier, je znan po svojih izjavah, ki poudarjajo idejo „krščanske Evrope“. Večkrat je poudaril, da Madžarska ne želi postati multietnična država in da nasprotuje sprejemanju muslimanskih beguncev. Ni se mu ‘omaknilo’, ko je trdil, da sprejem Bosne in Hercegovine v EU ni problem ne gospodarskih reform, ne vprašanj korupcije, ne pravnega usklajevanja, temveč to, kako integrirati dva milijona muslimanov, ki so seveda večinoma Bošnjaki! Nekdanji srbski obrambni minister Aleksandar Vulin je prav tako znan po svojih nacionalističnih stališčih in pogosto poudarja pomen „srbskega sveta“.

Njegove izjave pogosto implicirajo širjenje srbskega vpliva na območja, ki so večinoma naseljena z Bošnjaki.

„In vsi tisti, ki mislijo, da Srbov ni in da srbskega sveta ni ali da ga ne bi smelo biti, naj samo pridejo in nas pogledajo, naj vidijo te naše lepe otroke in naj spoznajo, da so se hudo zmotili, ker Srbov je in srbskega sveta je,” je Vulin večkrat ponavljal.

Njegov ideolog Aleksandar Vučić, srbski predsednik, je večkrat govoril o „ogroženosti Srbov“ in potrebi po zaščiti srbske identitete.

Te izjave pogosto zanemarjajo multietnični značaj Bosne in Hercegovine in marginalizirajo Bošnjake kot konstitutivni narod. Takšno klimo pa spretno izkorišča Milorad Dodik, predsednik Republike srbske, znan po svojih kontroverznih izjavah, ki zanikajo genocid v Srebrenici. Na primer, izjavil je dobesedno: „Tam (v Srebrenici) se ni zgodil genocid, to vsi vemo“. Najzvestejši Dodikov partner v BiH je Dragan Čović, predsednik HDZ-ja BiH, ki nikoli ni prizanesel Željku Komšiću, kar kaže na odprt fašizem do člana Predsedstva BiH.

Toda tega nikoli nihče preveč ne poudarja, medtem ko se Komšićeve izjave interpretirajo in ocenjujejo kot ‘radikalne’! Čović pa je večkrat poudaril potrebo po „evropskih vrednotah“ v Bosni in Hercegovini. Vendar se te izjave pogosto uporabljajo kot opravičilo za politične odločitve, ki marginalizirajo Bošnjake in krepijo položaj Hrvatov kot konstitutivnega naroda. Čeprav se te izjave morda zdijo izolirani primeri, se ujemajo s širšo geopolitično strategijo, ki vključuje Madžarsko, Srbijo in Hrvaško.

Te države pogosto usklajujejo svoje politike z namenom spodbujanja „krščanske prevlade“ na Balkanu, kar vključuje marginalizacijo Bošnjakov in drugih muslimanskih skupnosti. Izjava ‘mi smo za sprejetje novega volilnega zakona v BiH na krščanskih vrednotah’, ki jo je madžarski zunanji minister Peter Szijjarto izrekel med pogovorom za zaprtimi vrati s predsednikom HDZ-ja BiH Čovićem, kar je objavila Istraga.ba, je postala sporna le v segmentu, kako je novinar prišel do tega posnetka!?

O bistvu – kakšen je volilni zakon s krščanskimi vrednotami – se ni veliko razpravljalo, je pa jasno, da je islamofoben, vendar to nikomur ni problem.

Gledano zgodovinsko, to ni nenavadno. Bošnjaki so bili v 19. in 20. stoletju marginalizirani, njihove verske in političke pravice so bile pogosto izpodbijane. V času Neodvisne države Hrvaške (NDH) je bil del prostora očiščen muslimanov in drugih „neprimernih“.

V agresiji 1992–1995 so bili najhujši zločini nad Bošnjaki, vključno z genocidom, storjeni z idejo ustvarjanja etnično čistih prostorov. Danes se namesto vojaške sile uporablja institucionalni pritisk, politična izolacija in ideološka diskreditacija Bošnjakov kot „drugih“ v lastni državi. Čeprav se bošnjaška politična elita poskuša odzvati na ta pritisk, odsotnost enotnosti in mednarodne podpore njeno stališče oslabi.

Evropska unija pogosto zapira oči pred naraščajočimi islamofobnimi narativi v regiji, medtem ko so domače institucije paralizirane. Če se ta trend nadaljuje, lahko pričakujemo globljo institucionalno marginalizacijo Bošnjakov, kar bi lahko vodilo v nadaljnjo destabilizacijo regije.

In zakaj potem ne bi rekli resnice. Ne gre le za retoriko. Izjave in politike, ki spodbujajo idejo o „krščanskem Zahodnem Balkanu“, temeljijo na globoki nestrpnosti do islama kot religije in do Bošnjakov kot naroda.

Prepoznavanje in dokumentiranje teh zgodb je prvi korak v boju proti njim. Zgodovina nas uči, da šutnja in ignoriranje takšnih procesov vedno vodijo v tragedijo.