Kdo o čem - Amfilohijev naslednik o kapeli Karađorđevićevih

Piše: Nevena Kovačević

Bogoslužja skoraj dveh metropolitov srbske cerkve v Črni gori, poimenujte jih, kot želite – bogoslužja ali molitve, izgledajo kot mitomansko-nacionalistični shodi. Nikjer ljubezni, odpuščanja, pozivanja k razumu in zasuk k pravim vrednotam. To je valjda prisega tistih, ki služijo Kristusu, ali morda vendarle ne, ker, saj veste, vsak ima pravico do osebne interpretacije izbrane profesije. Tako imajo tudi duhovniki pravico kršiti duhovniško prisego. Bolje rečeno, tisti, ki služijo pod okriljem srbske cerkve, so jo dominantno prekršili, ko so si nadeli haljo.

Jovanu Mićoviću alias Joanikiju se je med služenjem na Bjelasici prikazovala Njegoševa kapela, povzdignjena v nebo. Mitomani bi rekli – dober znak na Preobraženje. To so vam, med drugim, tisti, ki se Bogu zahvaljujejo, ker je padal dež. In dežja ne bi bilo, če ne bi bilo paranormalne molitve, s katero so ga cerkveni uslužbenci priklicali, in hvaležnih je tudi med vladajočim PES-om. Toliko o zavzemanju za državljansko in sekularno državo, toliko o spoštovanju Ustave, ker srednjepotniki ne pozabljajo, od kod so izšli – iz antihristovih čred, pogajanj za samostanskimi zidovi, vsi do enega.

To je torej iracionalen pogled na Joanikijevo halucinacijo. Prepričana sem sicer, da se je Mićoviću prikazala kapela Karađorđevićevih, tista, katere vrnitev na Lovćen je krvavo napovedoval Andrija Mandić.

Ko so vojvodo Pavla namestili v cerkev, da ga verniki ustrezno častijo, tisti, ki tega zavrnejo, pa bodo verjetno razglašeni za neverne, je prišel na vrsto glavni del revizionističke predstave – popravljanje krivice Njegošu.

In ni tako dolgo tega, ko so oblastniki, v katere Joanikije zaupa, Njegošev red podarili Miloradu Dodiku, on pa ga je ponosno izročil zabavljaču polopite rulje četnikov, podobne tisti, ki je v Beranah napadala novinarje in jim uničevala opremo med poskusom linča. Baji malemu Knindži, ki svoje krvoločne sotrpine animira s petjem o čiča Draži, bajoneti in za vsakega četniškega koljača ima primerne pesmi. Gotovo ni bilo mestu škofu Radu na proslavi neustavnega dne Rs in se je obračal v grobu, tako kot se obrača še danes, ko njegovo ime zlorabljajo tisti, ki bi vse, kar je pustil svojemu črnogorskemu narodu, prodali tujcem za drobiž.

To je isti tisti pevec, s čigar koncertom so nekoč prebivalce Tivta in okoliških krajev katoliške veroizpovedi sramotno provocirali, in to ravno na dan katoliškega božiča. Lokalna oblast je rekla – zgodilo se je slučajno, a jim nismo verjeli. Ker v takšni, ledeno osveženi Črni gori nič ni slučajnost. Zato si moramo, kolikor se ponavljajo in so dolgočasne, zapomniti sporočila klera srbske cerkve in njihovih lutk. Tako kot si Joanikije pamti Andrijino obljubo, drzno izrečeno ravno v Vladinem domu na Cetinju.

Vendar je treba razumeti tudi Andrijo, prisiljenega ali da po potrebi igra vrhunskega molčečega, ali da se po potrebi bahavo kaže v neudobni proevropski obleki, medtem ko čaka na boljše čase – da nadaljuje po istih poteh do različnih ciljev.

Ali ni podarjanje Njegoša vojaškemu pevcu in propagatorjem asimilacijskih in proticrnogorskih namenov nekakšen kulturni, zgodovinski in proticivilizacijski zločin? Ali ni zločin postavljati Njegoša v isto raven z izvajalci najbrutalnejših genocidov na teh prostorih?

Znanje zagovornikov domnevne petrovićevske Črne gore je obratno sorazmerno zgodovinskim dejstvom. Kajti, morda se stopnja patriotizma ne meri z zastavami, ali kot je rekel predsednik Milatović z naučenimi verzi, je zagotovo, da se stopnja odsotnosti čustvene navezanosti na državo lahko vrednoti skladno z molkom o željah po obnovitvi okupacijskih mej, katerih cilj je delitev na Črnogorce in proticrnogorce. Prve je treba kulturno in zgodovinsko izbrisati, z atrofirajočim tempom, druge pa nagraditi, ne glede na to, ali so preleteli ali ne.

Cerkveni pešaki nimajo poguma, da bi to izgovorili, a – želja bo vaša. A o zdravo razumnih članih PES-a najbolje govori to, da se v parlamentu, vsaj s strani oblasti, pod pretvezo počitka in sodnih postopkov, ne sme niti pisniti o Đurišiću. Kajti, pravi Miodrag Laković, predsednik Odbora za varnost in obrambo, seja se ne sklicuje glede na zunanje naročbe nevladnih organizacij, temveč glede na notranje tematske odredbe, ki jih razglašeni orkester brez besed sledi.

Videli bomo, kaj se bo zgodilo, ko bo Mandić koalicijske partnerje pretvarjajoče presenetil z novo govornico, ki bo namesto državnega grba imela Mandićev skupščinski logotip, ki nam ga je predstavil lansko jesen, na njem pa je zgradba Zetske banovine, okupacijski simbol Karađorđevićevih. Znani izid, sključene glave, in glasu niti, da bi ga izpustili.

Kar zadeva Joanikijeve sanje – sporočilo njemu in tistim, od katerih nekaj pričakuje. Gnušam se Ristovih miselnih podvigov, a je treba poskusiti zaradi popravka Mićovićevega govorniškega absurda – samo ljudje z muho pametjo si drznejo dotikati nedotakljivo, Lovćen, vse okoli njega in na njem pa je nedotakljiv nebotičnik, premočan za velikosrbske domišljije in igrice. Zato vam, služabniki tujih interesov in sovražniki lastne države, toplo priporočam – ne preverjajte.

Spomnite se samo, da sta Parezanović in BIA zatajila pri veliko lažji nalogi. Vpeljala sta Pavla brez odpora, ker institucionalnega odpora nimamo, a ni ostal tam, kjer sta si zamislila. Zaključek – niti ob asistenci BIA-e, niti FSB-ja, karađorđevske zločinske zidave ne boste vrnili.