Kdo danes kroji našo politiko: Nevednost in neizobraženost sta njuni referenci, pa sta še bahava

Piše: Amra Vrabac

„Največji filozof si, ko molčiš o stvareh, ki jih ne poznaš.“

To misel sem prvič slišala med študijem novinarstva na Fakulteti za politične vede Univerze v Sarajevu na predavanju prof.dr. Besima Spahića pred približno 15 leti. Količino in raznolikost informacij, ki jih je izrekel med predavanji, bi danes težko kdo uspel prebrati, četudi bi mu bile zapisane na papirju, ne pa tako iz glave, iz spomina, iz preteklosti in sedanjosti. Jasno, tekoče, poslušno in zapomnljivo.

Za potrebe tega članka ne bom omenila, katerega politika je profesor Spahić takrat ocenil kot najbolj popolno osebnost glede na videz, govor, obrazno mimiko, politično kulturo. Bom pa povedala, da je še danes na politični sceni in brez njega ni oblasti. Vendar to ni bistvo tega članka.

Danes v javnem prostoru gledamo in poslušamo tiste, ki ne vedo, katere šole in fakultete so končali, pa so doktorji znanosti, ministri, načelniki ... Tiste, ki svoj fakultet od milja imenujejo „pima“, pa jim je bila diploma razveljavljena, nato pa mladim predavajo o izobrazbi. So tudi tisti, ki so iz nogometnih klubov prinesli potrdila o vodstvenih izkušnjah, da bi postali direktorji. In brez vsakega sramu prevzamejo odgovorna dela, za katera nimajo nikakršnega znanja ali veščin. So tudi tisti, ki so v starosti 35 let končali srednjo šolo v Širokem Brijegu. In ti danes nekaj pomenijo v Sarajevu. O diplomah kadrov strank, ki sestavljajo oblast, bi se lahko napisala resna knjiga.

So tudi tisti, ki se v nastopih na sejah Skupščine Kantona Sarajevo, Zveznega ali Državnega parlamenta imenujejo „moja malenkost“, verjetno misleč, da zvenijo pametneje.

So tudi tisti, pri katerih padeži niso njihova močna stran, včasih se zdi, da niti vsa črke abecede ne. Tako so problematične tudi besede z več kot tremi zlogi, pri čemer jim ne pomaga niti branje lastnih pobud, čeprav se pogosto zdi, da berejo nekaj, kar vidijo prvič. Tudi ta možnost ni izključena.

In prav te osebe so na javnih in pomembnih funkcijah, pišejo in predlagajo zakone, za katere ne vedo, kaj v praksi pomenijo. Nismo enkrat imeli situacije, da se je po sprejetju nekega zakona izkazalo, da je neizvedljiv, nato pa hitro sledijo spremembe ...

Imate tudi tiste, ki na primer z grožnjami z njihove funkcije, ki jo opravljajo, nagovarjajo sosednje države, nato pa so mediji krivi, ker sprašujejo, od kod se je general OS BiH znašel v Srbiji na vojaški paradi. No, ko smo videli, koliko alkohola se s te pozicije porabi, postane marsikaj jasno.

Imate na naši politični sceni tudi tiste, ki so bili obsojeni za dajanje lažne izpovedbe, nasilno obnašanje in ogrožanje varnosti, pa danes opravljajo nekatere najpomembnejše funkcije v BiH in v FBiH.

Ko je pred dnevi na BHRT-ju minister Ramo Isak izjavil, da je 90 odstotkov novinarjev in medijev nepismenih, ga voditelj ni niti opomnil. Zakaj so za Ramu Isaka mediji nepismeni? Zato, ker so zahtevali uradno informacijo, kdo je dovolil varnostno kompromitirani osebi vstop v stavbo Zveznega MUP-a (v kateri je tudi Obveščevalno-varnostna agencija), da bi ministru prinesel baklavo. No, ker novinarji ne vedo, da je Ramo Isak vladar stavbe FMUP-a, smo nepismeni, ker opravljamo svoje delo. Verjetno je novinar toliko uspel zmediti ministra, da v eni oddaji ni vedel, na katerem fakultetu je doktoriral, zato je vztrajno ponavljal ime univerze. Tako je krivda novinarjev tudi, ko Ramo Isak ne ve, koliko kantonov je v Federaciji BiH.

Če bi minister Isak resnično opravljal svoje delo, bi javno pojasnil, zakaj je v FBiH prišlo do porasta prisotnosti drog. Skrb vzbujajoča je uradna statistika Uprave policije MUP KS. Kako to, da se ne prekinjajo poti, po katerih droga prihaja v Sarajevo, čeprav imamo ogromno policijskih agencij. Posledično imamo vse več odvisnikov, mladih, ki eksperimentirajo z drogami, vendar so problem le tisti, ki že leta prihajajo po svojo terapijo in so redno vodeni v zdravstvenem sistemu.

Ko je aprila 2023. leta Elmedin Konaković, ki je Isaka in njegovega sina potegnil v oblast, obljubil, da bo prevzel odgovornost za vse, kar bo Isak storil dobro ali slabo, do danes nismo videli, kje je ta odgovornost. Mogoče bo minister Konaković, tako kot v primeru Nenada Nešića, trdil, da nikoli ni ničesar podobnega rekel, ampak da je to neka „umetna inteligenca“.

Morda je najboljša ideja, da nekatere ministre in javne uslužbence zamenjajo roboti in da nam prenehajo žaliti zdravo pamet.