Kdo koga laže o ostrostrelstvu v Sarajevu: Tožilstvo BiH se medijsko 'intenzivira', ker 30 let ne opravlja svojega dela!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Medtem ko narašča prozorna „evforija“ in medtem ko čakamo izid preiskave v Italiji, se vztrajno izpušča porazna dejstva, da do danes noben ostrostrelec ni bil preganjan s strani Tožilstva BiH zaradi umorov civilistov, še posebej otrok, v obleganem Sarajevu.

Po podatkih Zveze civilnih žrtev vojne Kantona Sarajevo je med obleganjem Sarajeva, ki je trajalo 1.425 dni, na mesto v povprečju vsak dan padlo 329 granat. V tem obdobju je bilo ubitih 11.541 civilistov, od tega 1.601 otrok, ranjenih pa je bilo najmanj 50.000 ljudi.

Pred Mednarodnim sodiščem za bivšo Jugoslavijo v Haagu je bil zaradi teroriziranja državljanov Sarajeva na dosmrtno ječo obsojen Stanislav Galić, nekdanji poveljnik Sarajevsko-romanijskega korpusa Vojske Republike srbske (VRS). Njegov naslednik na tem položaju, Dragomir Milošević, je bil obsojen na 29 let zapora.

Za kampanjo terorja nad civilisti, ki je vključevala ostrostrelske in artilerijske napade, so bili obsojeni tudi nekdanji politični in vojaški voditelji Republike srbske, vključno z Radovanom Karadžićem, ki je pravnomočno obsojen na dosmrtno ječo.

S sodbami haaškega sodišča je bilo potrjeno, da so enote Sarajevsko-romanijskega korpusa VRS-a namerno ciljale civiliste in izvajale nehumano kampanjo terorja, ki je trajala več kot tri leta in pol. Cilj te kampanje, kot je bilo ugotovljeno s sodbami, je bil pritisk na oblasti v Sarajevu.

Vsi obsojeni so bili sojeni za zločine, storjene do konca leta 1995, zločini pa so se zgodili tudi leta 1996. Vendar pa neposrednih izvajalcev nikoli ni bilo preganjanih zaradi obstreljevanja ali ostrostrelstva nad državljani Sarajeva.

Prav tu leži bistvo prevare in ključno vprašanje, ki ostaja brez odgovora že vrsto let: zakaj Tožilstvo Bosne in Hercegovine, kljub obsežni in podrobni dokumentaciji iz Haaga, nikoli ni preganjalo neposrednih izvajalcev teh zločinov? Zato objavljamo dele haških dokumentov, ki so na voljo tudi tožilcem Tožilstva BiH, v katerih so jasno navedena imena ostrostrelcev, pa tudi tistih, ki so jih usposabljali in opremljali.

Ti dokumenti kažejo na načrtovano organizacijo, natančna naročila in uradno komunikacijo, v kateri je Poveljstvo Sarajevsko-romanijskega korpusa pojasnjeno, kakšna oprema manjka za izvedbo dodeljenih nalog, ki so vključevale naključne umore civilistov in ustvarjanje strahu, kar je v definiciji terorizma.



Tako se v dokumentih iz leta 1993 navaja, da Miroslav Krajišnik obvešča nadrejene, da brigada razpolaga s sedmimi ostrostrelnimi puškami in da je začela izvajati naročilo, ki vključuje izbor borcev za oblikovanje ostrostrelskega voda, medtem ko se usposabljanje izvaja z angažmajem že aktivnih ostrostrelcev.

V enem od dokumentov je tudi seznam pripadnikov enote IDG „Delta“, na katerem so navedeni: Miodrag Glavaš (poveljnik), Slobodan Prodan, Radenko Mutabdžija, Željko Trifković, Željko Šakota, Aleksandar Petrić, Duško Marijanović, Zoran Kapetina, Miroslav Lubura, Ranko Garabin, Milidrag Draginić, Sanja Sukara (sanitet), Mladen Glavina (vezist), Vina Milošević (vezist), Milka Lojanica (vezist) in Gordana Krajišnik (kuhinja).



Isti pripadniki so evidentirani tudi ob prevzemu opreme, dodeljenih pa jim je bilo skupno 300 ostrostrelskih nabojev. Poveljnik je moral po pravilih obrazložiti, na kaj in na koga je bila ta municija porabljena – pod pogojem, da je to kdaj zanimalo Tožilstvo BiH.



Medtem ko javnost iz Tožilstva BiH, preko medijev, ki so blizu tej instituciji, vztrajno prepričujejo, da bo kmalu vložena dolgo napovedana obtožnica za obleganje in teroriziranje Sarajeva, dejstva govorijo drugače.

Trideset let po zločinih, ob obstoju sodb haaškega sodišča, podrobne vojaške dokumentacije in jasno identificiranih imen neposrednih izvajalcev, izostanka obtožnic ni mogoče več opravičevati ne s kompleksnostjo predmeta ne s potekom časa.

Zgodba o domnevnem „intenziviranju preiskave“ danes ne predstavlja znaka institucionalne odločnosti, temveč priznanje večdesetletnega nedejavnosti. Vsak nov dan brez obtožnice dodatno potrjuje, da problem ni v pomanjkanju dokazov, temveč v pomanjkanju volje, da bi se ostrostrelski teror nad Sarajevom končno preganjal pred domačim pravosodjem. Milanko Kajganić, glavni tožilec Tožilstva BiH, je dolžan pojasniti, kaj počnejo, ali pa biti razrešen, kot vsi njegovi predhodniki!

Tako institucije BiH kot organi znotraj nje morajo vztrajati pri tem, ne pa igrati pomožnih orodij Italiji v procesu, znanem kot 'Sarajevski safari', za katerega bi se morda izvedelo tudi prej, če bi Tožilstvo BiH opravljalo svoje delo.