Kitajsko-singapurske naložbe v višini 1,5 milijarde KM: Kako je projekt VE Trebinje 1 postal Leotar?

(Patria) - Pogajanja o podelitvi koncesije za izgradnjo vetrne elektrarne “Trebinje 1” so potekala brez javnega razpisa, s kitajsko-singapurskim konzorcijem netransparentne lastniške strukture in omejenimi obveznostmi javnega poročanja. Po tem, ko so odstopile od projekta, je vlada Republike Srbske nadaljevala pogajanja s prav tako singapursko-kitajskimi podjetji podobne verodostojnosti. Izostanek preglednega postopka in javnih podatkov o preverjanju poslovanja investitorjev kaže na izrazito tveganje zlorab in korupcije pri razpolaganju z javnimi sredstvi.

Projekt izgradnje vetrne elektrarne “Trebinje 1” je bil v javnosti predstavljen kot ena največjih naložb v sektor obnovljivih virov energije v Republiki Srbski. Vključeval je izgradnjo vetrnega parka z instalirano močjo več kot 500 MW v bližini Trebinja, njegova vrednost pa je, kot je uradno sporočilo Ministrstvo za energijo in rudarstvo RS, znašala 1,5 milijarde KM, medtem ko bo investitor plačal 7,8 milijona koncesijskih dajatev.

Kljub temu je že v zgodnji fazi pogajanj postalo jasno, da postopek podelitve koncesije ne poteka skozi pregleden in konkurenčen proces. Namesto razpisa javnega poziva se je vlada Republike Srbske odločila za neposredna pogajanja s podjetjema „China Power PTE.LTD“ in „Zhongbo Group“, ki ju je predstavila kot kitajska investitorja z ogromnimi izkušnjami v sektorju obnovljivih virov energije.

Minister za energijo in rudarstvo Petar Đokić je v imenu vlade RS sredi avgusta 2024 s omenjenima podjetjema podpisal Sporazum o strateškem sodelovanju na področju obnovljivih virov energije. Oblasti RS nikoli niso predložile dokazov o verodostojnosti podjetij, interesu drugih potencialnih investitorjev ali razlogov, zakaj je bil izbran pogajalski postopek brez konkurence.

Namesto pojasnil so iz Ministrstva za energijo in rudarstvo Republike Srbske, ki je v imenu vlade RS zadolženo za vodenje pogajanj o dodelitvi koncesije kitajsko-singapurskemu konzorciju, ponavljali, da Zakon o koncesijah RS dopušča dodelitev koncesije brez javnega razpisa, če obstaja sporazum o sodelovanju.

Podjetje “Zhongbo group” d.o.o. Banja Luka” je bilo ustanovljeno 22. septembra 2024, torej tri mesece po podpisu sporazuma o sodelovanju z vlado RS. To podjetje je bilo v lasti singapurskega podjetja “Everest Power PTE. LTD”, kasneje pa je prešlo v lastništvo prav tako singapurskega podjetja “Zodic Energy PTE.LTD”.

Zhongbo Group(Z) pa je po omejenih dostopnih informacijah podjetje, ustanovljeno leta 1991 v Pekingu. Zaposluje več kot 10.000 ljudi v 15 oddelkih in ima več kot 40 podružnic, vendar razen podobnosti v opisu podjetja, ki se nahaja v sporočilih vlade RS, ni drugih dokazov, da je prav to podjetje v pogajanjih z vlado RS.

„China Power PTE-LTD“ je bila ustanovljena 25. oktobra 2023 in je po dostopnih podatkih registrirana kot zasebna družba z omejeno odgovornostjo delnic, oproščena obveznosti javnega poročanja (angl. Exempt Private Company Limited by Shares).

Obe podjetji, „China Power PTE.LTD“ in „Zhongbo Group“, oziroma podjetje lastnica banjaluškega podjetja “Zhongbo group d.o.o. Banja Luka”, uporabljata pravne modele, ki omogočajo omejene obveznosti javnega poročanja in ne zagotavljajo jasnega vpogleda v resnično lastništvo, finančne zmogljivosti in izvor kapitala. Kljub temu je vlada RS vodila pogajanja o naložbah v projekt, ocenjen na več kot milijardo in pol KM, čeprav ni javno dostopnih dokazov, da je bila opravljena temeljita preveritev verodostojnosti investitorja.

Skupščina mesta Trebinje je brez razprave sprejela Odločitev o pristopu k izdelavi prostorskega načrta za vetrno elektrarno, s čimer je omogočila formalni postopek gradnje na ruralnih in kmetijskih zemljiščih. V tem postopku niso bili predloženi študije vpliva na okolje, tehnične specifikacije ali finančne analize projekta. Vodja oddelka za kapitalske naložbe, Siniša Vučurević, imenovan neposredno pred začetkom postopka sklepanja koncesije, ni odgovarjal na vprašanja o tem postopku.

Kljub odločitvam republiških in lokalnih oblasti, ki so nakazovale na jasno namero izgradnje vetrnega parka, je kitajsko-singapurski konzorcij „Zhongbo Group“ in „China Power PTE. LTD“ septembra 2025 obvestil vlado Republike Srbske, da se umika iz projekta.

To je le potrdilo kritike, ki so se nanašale na postopek izbire investitorja, poudarjajoč vprašanja o tem, ali je bila izbira kdaj ustrezna in ali so bile finančne in tehnične sposobnosti podrobno preverjene. Namesto začetka novega javnega in konkurenčnega postopka za izbiro novega investitorja, je vlada RS nadaljevala pogajanja z drugimi podjetji, spreminjajoč ime projekta v „Leotar“.

Namesto „Zhongbo Group“ in „China Power PTE. LTD“ sta v nov investicijski podvig vstopila “Zhongji Construction” in “Zodic Energy PTE. LTD”, s katerima je, kot je navedlo pristojno ministrstvo, 3. oktobra 2025 podpisan sporazum o sodelovanju.

Iz kabineta ministra za industrijo, rudarstvo in energijo Republike Srbske Petra Đokića je bilo navedeno, da je ponudbo za dodelitev koncesije za izgradnjo vetrne elektrarne „Leotar“ na območju mesta Trebinje oddalo podjetje “Zodic Energy PTE. LTD”, ki je bilo ustanovljeno marca 2025 v Singapurju, le nekaj dni po podpisu sporazuma o sodelovanju z vlado Republike Srbske pa je postalo lastnik podjetja “Zhongbo Group d.o.o. Banja Luka”, ki je pred tem odstopilo od realizacije projekta.

Izostanek javnega razpisa v kombinaciji z pomanjkanjem informacij o verodostojnosti investitorja kaže na povečano korupcijsko tveganje in postavlja pod vprašaj zakonitost in namen pogajalskega postopka.

Zaradi teh nepravilnosti celoten proces od prvih napovedi projekta do aktualnih pogajanj o podelitvi koncesije kaže vzorec netransparentnega upravljanja, pri katerem se odločitve o javnih sredstvih sprejemajo za zaprtimi vrati. V takem okolju projekti obnovljivih virov energije ne predstavljajo mehanizma na poti k trajnostni energetski tranziciji, temveč prostor izrazitega korupcijskega tveganja.

TI BiH je objavil študijo tega primera, ki kaže na obstoj širšega problema na področju koncesij, kjer uvedba tujega investitorja pod netransparentnimi pogoji pogosto ima usodne posledice za javni interes.

Transparency International v BiH je že pred tem opozarjal, da je število projektov, pri katerih so bile koncesije dodeljene investitorjem vprašljive verodostojnosti, končalo z milijonskimi arbitražnimi spori, katerih škodo še danes plačujejo državljani. Javnosti je najbolj znan primer Vijadukta, ki mu je bilo nedavno izplačanih več kot 100 milijonov KM odškodnine zaradi sporne koncesije za projekt hidroelektrarne na Vrbasu. Prav tako je Republika Srbska še v postopku odkupa koncesije od kontroverznega podjetja Comsar Energy, ki je dobilo pravico do izkoriščanja strateških rezerv premoga, ki so zdaj nujne za normalno delovanje RITE Ugljevik.

TI BiH je že opozarjal na netransparentnost tudi drugih projektov izgradnje energetskih objektov, ki naj bi proizvajali električno energijo iz obnovljivih virov.

Konkretno, v primeru izgradnje SE Trebinje 1 so bili prekršeni vsi roki izgradnje, koncesija je bila prenesena na podjetje, ki nima pogojev za njeno realizacijo, v posel pa je bil vpeljan madžarski investitor, ki se je medtem umaknil. Nedavna raziskava TI BiH je odkrila, da je novi lastnik podjetja, ki ima koncesijo v vrednosti 100 milijonov KM, postalo madžarsko podjetje brez prihodkov in zaposlenih, s spletno stranjo, zagnano mesec dni pred vstopom v posel.

TI BiH že dolgo opozarja, da je treba zmanjšati korupcijska tveganja pri dodeljevanju in prenosu koncesij za ta in podobne projekte, in da je zato nujno izboljšati zakonski okvir in preglednost postopkov z objavo vseh relevantnih informacij, obveznim javnim razpisom in jasno definiranimi kriteriji ocenjevanja.

Vse spremembe investitorjev in koncesijskih pravic morajo biti spremljane s temeljito preveritvijo tehnične in finančne sposobnosti ter predhodnih izkušenj, ob objavi lastniških struktur in vključevanju lokalne skupnosti skozi javne razprave. Zaradi pomanjkanja te prakse in slabih odločitev oblasti so državljani plačali stotine milijonov odškodnine investitorjem sumljive verodostojnosti za projekte, ki nikoli niso bili realizirani.