Kitajska in Balkan: Od Macrona do Vučića in med Washingtonom in Moskvo

Napisal: Armin Sijamić

Prejšnji teden je kitajski predsednik Xi Jinping v spremstvu žene in številčne delegacije politikov in poslovnežev obiskal Francijo, Srbijo in Madžarsko. Brez ostrih izjav in velikih napovedi je Xi Jinping v Parizu in Bruslju poskušal še enkrat predstaviti gospodarstvo kot rešitev za vse težave.

Po petih letih je francoskega predsednika Emmanuela Macrona obiskal kitajski predsednik Xi Jinping, gostitelja, ki je pogosto v sporu s preostalim Zahodom. Zahodni mediji so več dni napovedovali pogovore obeh predsednikov o Ukrajini in Rusiji, torej o koncu vojne v vzhodni Evropi. Nestrpno so se čakala sporočila Xi Jinpinga, ki onemogoča gospodarsko izolacijo Moskve, medtem ko Rusija vse bolj pada pod kitajski vpliv. Vendar od takšnih sporočil ni bilo nič, saj je kitajska diplomacija, kot doslej, sporočala nekaj, kar bi se najlažje opisalo kot nič pomembnega in brez namere užaliti kogar koli.

Prav tako so nekateri pričakovali, da bo Macron gostu iz Kitajske predaval o človekovih pravicah in omenil Tibet in Ujgure ter uradni Peking pozval k izboljšanju njihovega statusa. A tudi to se ni zgodilo. V Parizu je na ulice stopila skupina protestnikov, v naši soseščini pa je policija preventivno zaprla več oseb, ki bi lahko stopile na ulice Beograda. Kitajskega predsednika ni navdušila niti množica ljudi, ki jo je po preverjenem receptu na ulice Beograda privedel srbski predsednik Aleksandar Vučić. Xi Jinping je namreč v Evropo prišel predvsem govoriti o gospodarstvu.

Toda ta zgodba o gospodarstvu bi lahko pretresla Balkan in Evropo ter pokvarila ameriške načrte v tem delu sveta. Tako bi lahko ameriška politika zadrževanja Kitajske padla na preizkušnji pri najbližjih zaveznikih, in to potem, ko je bil v Bruslju sprejet famozni Global Gateway, ki naj bi Kitajsko potisnil iz delov sveta, ki jih Washington vidi kot svojo interesno sfero.

Zato ne čudi, da se je Macron pred srečanjem s kitajskim predsednikom na zasebni večerji srečal z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem, na sestanek pa je pripeljal tudi predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, nemško političarko. Pred tem je v Pariz prišel tudi Vučić in verjetno je bila ena od tem pogovora tudi Kitajska.



Mediji so poročali, da sta se kitajski predsednik z Macronom in Von der Leyenovo pogovarjala o kitajskih električnih avtomobilih in nameri Evrope, da jih obdavči z več kot obstoječih deset odstotkov. Zdi se, da Evropa na tem področju vse težje sledi Kitajski in da s zaščitnimi ukrepi želi podpreti svojo industrijo. Nemčija je zainteresirana, da njeni avtomobili gredo na kitajski trg, medtem ko Francija išče več prostora za svoje kmetijske in kozmetične izdelke.

Balkan kot vrata

Kitajska je svoje položaje na vzhodu in jugu Evrope začela graditi že davno. Pobuda „Pas in pot“ povzema te politike, pomembni členi pa so Madžarska (prva država EU, ki je pristopila k pobudi) in Srbija, ki je na sredini poti od grških pristanišč do srednje Evrope. Ti dve državi namerava Kitajska povezati tudi s hitro progo, pa tudi z drugimi naložbami. V Debrecenu je Kitajska začela z naložbo v tovarno baterij za električne avtomobile v vrednosti 7,3 milijarde evrov, Srbija pa je dobila tovarno gum. Ker je ena najpomembnejših komponent za te baterije litij, potem ne presenečajo „nenadna“ odkritja rezerv te kovine v tem delu Evrope v zadnjih letih.

Še južneje, Kitajska je prevzela grško pristanišče Pirej in to naj bi bila ena od vstopnih točk za kitajsko blago proti srednji Evropi. Pristanišče ima poseben pomen odkar je Italija zaprla svoja vrata „Pasu in poti“, kar je Kitajsko obsodilo na balkansko pot, ki je mogoča, če jo podpira Bruselj, oziroma Pariz in Berlin.



Vzporedno s procesom obvladovanja Pireja, je Kitajska pogled usmerila tudi na pristanišče Bar, ki naj bi dobilo novo prometno povezavo z Beogradom. Kitajski kredit za avtocesto od Bara do severa Črne gore je del tega prizadevanja. Hkrati je Kitajska Beogradu ponujala pomembno vlogo v tem poslu, saj bi se del izdelkov sestavljal in prepakiral v Srbiji in od tam šel na trg balkanskih držav in Evropske unije.

Vendar je načrt propadel pod pritiskom Washingtona. Nekdanji minister za gradbeništvo v Vučićevi vladi Velimir Ilić pravi, da so ZDA zahtevale, da se ta projekt ustavi in da Beograd začne graditi avtocesto proti Draču v Albaniji, preko Kosova. Trdi, da je to delo opravila njegova naslednica na položaju ministrice Zorana Mihajlović, ki jo srbski mediji že leta povezujejo z Washingtonom. Upoštevati je treba tudi sporazum, ki ga je Vučić podpisal z Donaldom Trumpom, oziroma s Kosovom leta 2021, ter bližino Vučića in albanskega premierja Edija Rame.

Vloga Vučića

S poskusom uravnoteženja med Zahodom, Kitajsko in Rusijo, Vučić Srbijo pripelje v pogosto nepredstavljive situacije. V tem primeru bi morala Srbija izbrati med navodili Kitajske in Zahoda, ki je razdeljen na ameriške, francoske in nemške načrte. Če dogovora vseh teh strani ne bo, je jasno, da bo uradni Beograd kraj, kjer se bodo obračunavali računi. V konkretnem primeru bi Vučić lahko Srbijo pripeljal v spor z pobudo „Global Gateway“, za katero stojijo Bruselj, Washington in London, ki ima podobne programe za boj proti kitajskemu vplivu.

V tem kontekstu se ozrimo na postavko „železnega prijateljstva“ Kitajske in Srbije, ki se je kovalo tudi pod ameriškimi bombami, ki so zadele kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Srbski mediji so vztrajali pri tej povezavi, oziroma pri primeru, ki do danes ni javnosti v celoti znan, čeprav je pomemben v odnosu Združenih držav in Kitajske. Nekateri viri trdijo, da so ZDA bombardirale veleposlaništvo, ker je kitajska stran Beogradu sporočila urnike in poti letov ameriških letal in brezpilotnih letalnikov iz Italije, ki jih je Srbija kasneje sestrelila. Tako je tehnološko šibkejša stran imela pomoč kitajskih „radarjev“. Uradno ZDA trdijo, da je šlo za napako in so se Pekingu opravičile.

Da je Vučić sprejel ponudbo Pekinga, da bo pomembna povezava v kitajski dobavni verigi Evrope, govori tudi to, da se je odločil, da pristane na sporazum o prosti trgovini s Kitajsko. Z drugimi besedami, odprl je vrata kitajskim podjetjem, ki lahko v Srbiji prepakirajo in preprodajajo blago, kar bi lahko škodilo državam, ki imajo s Srbijo sporazume o prosti trgovini. Medtem kitajska podjetja nadaljujejo poslovanje na številnih področjih v Srbiji, pogosto povzročajo jezo lokalnega prebivalstva zaradi nizkih ekoloških standardov in pravic delavcev.



Takšna Vučićeva politika bi lahko bila v koliziji z nekaterimi prejšnjimi dogovori, ki jih ima Beograd s sosednjimi državami in Evropsko unijo. Zato ostaja odprto vprašanje, ali je za to politiko Vučić dobil podporo Zahoda, ali le enega njegovega dela, ali pa Srbijo samoiniciativno potiska v spor z velikimi silami. Drugo vprašanje je, koliko bo kitajski vpliv spremenil Srbijo in države regije, če bo Peking imel namen širiti svoj ali vpliv Beograda. Poleg tega skrbi molk in neaktivnost tistih na Balkanu, ki bi jih ta dogovor lahko prizadel.