Hči Alije Izetbegovića o 2. in 3. maju 1992: V Lukavici smo bili ujetniki!

(Patria) - Dogodki z 2. maja 1992 so neločljivo povezani s tem, kar se je zgodilo 2. in 3. maja 1992, ko je bila delegacija RBiH, ki jo je vodil predsednik predsedstva RBiH Alija Izetbegović, po vrnitvi s pogajanj v Lizboni s sarajevskega letališča odpeljana v Lukavico, kjer so bili praktično ujetniki.  

V delegaciji RBiH je bila tudi Sabina Berberović, hči Alije Izetbegovića, ki je bila prevajalka, Zlatko Lagumdžija in Alijev spremljevalec Nurudin Imamović - Dinče.

V pogovoru za Istrago sedmice je dejala, da je bila RBiH že v postopku sprejema v OZN.

„Letališče je bilo v rokah agresorske vojske. Zaradi tega sta oče in naša delegacija zavrnila odhod v Lizbono na pogajanja preko letališča. Oče je vztrajal, da se pogajanja nadaljujejo v Sarajevu. Evropska skupnost, ki je vodila ta pogajanja, je prišla z zagotovili, da bo zagotovila izhod iz Sarajeva preko letališča z njihovim letalom do Lizbone in prav tako vrnitev. Oče je imel pripombe glede vojaških dejanj in je vedno govoril, da se ne more pogajati pod granatami in bombami, zahteval je premirje. Rekli so, da med pogajanji ne bo vojaških dejanj. Z temi zagotovili smo se odpravili v Lizbono,“ je povedala Berberović.  

Glavna urednica Novinske agencije Patria Amina Čorbo-Zećo, ki spremlja sojenje v primeru Dobrovoljačka, poudarja, da je bila obtožnica vložena leta 2022 proti najvišjemu vojaškemu, policijskemu in civilnemu vodstvu RBiH. Skupaj sta jo podpisala tožilca Mladen Vukojičić in Milanko Kajganić, potrdil pa jo je sodnik Braco Stupar.

„Če bo sodba takšna, kot si jo želi tožilstvo, bomo v BiH namesto ugotovljene agresije imeli tako imenovano „državljansko vojno“. To je resnično grozljiv primer, ki je združeni zločinski podvig, voden iz Beograda s svojimi tožilci v tožilstvu BiH, svojimi preiskovalci in sodnikom, ki je potrdil takšno obtožnico. Ta primer je bil večkrat končan na sodišču v Haagu in so rekli, da je bila kolona v Dobrovoljački legitimni vojaški cilj. Dobro je, da je sodni senat dovolil obrambam, da se vrnejo k 2. maju,“ je dejala Čorbo-Zećo in dodala, da je bil 2. maja osujećen načrt za zavzetje Predsedstva RBiH in da jim je ugrabitev predsednika Izetbegovića služila za nadaljnje trgovanje.

Berberovićeva poudarja, da so bila pogajanja v Lizboni, ki se dejansko niso niti začela, prekinjena zaradi obstreljevanja Sarajeva s strani srbskih sil. 2. maja so bili napadeni objekti v Sarajevu, obstreljevana je bila pošta in poskus zavzetja Predsedstva RBiH.

„Teh pogajanj nismo nikoli niti začeli. In odhajamo proti Sarajevu in zdaj moram vse obvestiti, da se vračamo prej in naši ljudje morajo vedeti, da prihajamo. Nikogar ne morem obvestiti, ker so povezave prekinjene. Odhajamo iz Lizbone, naši pa ne vedo, da se vračamo. Pilot nam pove, da nima stika s Sarajevom, a da bomo krenili. V Rimu smo se ustavili za gorivo in letalo ponovno krene proti Sarajevu. Pilot pravi, da nima stika s Sarajevom in nam pove, da lahko krenemo proti Zagrebu ali Beogradu. Krenemo proti Zagrebu. Po nekaj sekundah se letališče javi, ker smo malo krožili in nato krenili. Pravijo, da lahko pristanemo, vendar je situacija negotova, in pilot je očeta vprašal, kaj bomo storili, on je rekel, da bi raje pristal v Sarajevu, in pilot se je odločil pristati,“ je povedala Berberović.

Poudarja, da je videla več tankov in skupino ljudi, ki so izstopali iz stavbe. Delegacija je izstopila iz letala, ki je takoj zapeljalo s steze. Sprejeli so jih civilni direktor letališča ter poveljnik in častniki.

„Uvedli so nas v pisarno. Uvedli so tri vojake s puškami, ki so jih držali v rokah. Takoj ko smo se usedli, je oče zahteval telefon. Odgovor je bil, da so telefonske linije v okvari. Ugrabljeni smo bili, ujetniki smo bili, ni nobenega dvoma. Oče je vztrajal, da dobi telefon, da se sliši s Predsedstvom in Sarajevom. Ta poveljnik je zahteval, da krenemo proti Lukavici, in dejal, da bo uporabil silo, če ne bomo šli. V tistem trenutku je zazvonil telefon na mizi in jaz sem dvignila slušalko, ker sem se bala, da ga lahko ubijejo, če oče po telefonu. Oče je prevzel slušalko, jo predal ženski, ki se je spraševala o letih, kaj se je zgodilo, in naj pokliče vse v Sarajevu in jih obvesti, kaj se dogaja in da bomo odpeljani v Lukavico,“ je pripovedovala.

V Lukavici so bili nastanjeni v pisarni generala Đurđevca, opazila pa je, da so nekateri vojaki imeli na uniformah petokrake, drugi pa ne.

„General je takoj začel nekakšna pogajanja, a oče je zahteval telefon in prevoz v Sarajevo. Po določenem času so začeli govoriti, da ne morete iti, da ste tukaj varnejši,“ je dejala Berberović.

Spomnila se je, da je general Gagović dejal, da se ljudje zbirajo okoli vojašnice in da iščejo Alijo.

„Komunikacija je trajala do pozne noči. Slišali smo strele. Okoli 2. ure ponoči je nastopil mir. Imela sem neko virozo in ena zdravnica me je odpeljala v svojo sobo, da počijem. Vrnil sem se zjutraj okoli 5. ali 6. ure in očeta našel na istem stolu. V nekem trenutku, ko je govoril z Ejupom Ganićem, je rekel, naj prevzame položaj, dokler ga ni. Doktor Ganić je bil predstavnik Ostalih, očitno je imel oče razloge, zakaj je prav njemu prenesel pooblastila.“

Producent Avdo Huseinović se je prav tako oglasil v oddaji in pripovedoval, da je dobil v posest komplet prestreženih pogovorov z 2. in 3. maja.

„Eden od teh pogovorov z 2. maja je potekal prav med pristankom predsednika Izetbegovića med letališčem in poveljstvom IV. korpusa Jugoslovanske armade s kodno oznako: „Ptica je pristala“. Predpostavlja se, da je iz Lukavice govoril general Đurđevac, NN oseba z letališča pa je javila v poveljstvo Četrtga korpusa. Đurđevac poroča Blagoju Hadžiću, da je Alija Izetbegović aretiran, ta poroča Branku Kostiću, Kostić pa pravi: „ni aretiran, ampak je zadržan in rešen“, navaja Huseinović.

Berberović in Čorbo-Zećo v Istrazi sedmice

Čorbo-Zećo je poudarila, da priče zdaj pričajo drugače kot v prejšnjih izjavah in trdijo, da je bil „Alija rešen 3. maja“, večinoma pa se nihče ne spomni dejanj proti Sarajevu 2. maja, čeprav so v prvih izjavah govorili drugače.

Čorbo-Zećo je poudarila, da postopek traja že štiri leta in da je pričalo le malo prič, predlaganih pa je bilo okoli 270 prič.

„Vsi ti ljudje, ki tam sedijo, so v tretjem življenjskem obdobju in se tako ponižujejo. Nimamo pa nobene obtožnice za ubite otroke in obleganje Sarajeva“.  

Berberovićeva poudarja, da se pogajanja nadaljujejo tudi 3. maja, vključujejo pa se UNPROFOR in general McKenzie.

„Pogajanja potekajo počasi, izražajo se različne ideje. V nekem trenutku je očetu uspelo, da se je slišal z Bakirom, mojim bratom, in je rekel, naj pospešijo, ne vemo, kam to vodi. Oče vzame slušalko in govori Kukanjcu: „General, naj se naju dva dogovoriva. Jaz pridem po vas. Vi boste s svojo vojsko zapustili vojašnico.“

Berberovićeva je povedala, da so iz Lukavice prišli in vstopili v vojašnico na Bistriku in da so jih pospremili v pisarno generala Kukanjca.

„Mislim, da sem tam videla gospoda Pušino in me je razveselilo, da vidim našega človeka. General je poskusil ponovno nekaj pogajati in McKenzie je to prekinil in rekel, da se oblikuje kolona,“ je dejala.

Po tem pogovoru se je začelo dogovarjanje, kako vse to uresničiti.

„Jasno so bili dogovorjeni pogoji. Nobena vojaška oprema in orožje ne bosta zapustila vojašnice. Zdaj so to trenutki, da vse gre v napačno smer. Opazila sem, da se v krogu vojašnice sežigajo velike količine dokumentacije, saj so ognjišča dogorevala. Vem, da je v en transporter vstopil general McKenzie in on je odpeljal Lagumdžijo, nas pa je namestil z generalom Kukanjcem, tam je bil tudi Pušina. Dinče je ostal v Lukavici kot nekakšno zagotovilo. Zahtevali so, da ostanem, nato je Dinče rekel, da bo on ostal. Kolona se ustavi, ustavi se ta transporter, od zunaj ga odpre Zoka Čegar, ki napade Kukanjca. Moj oče pravi „sine Zoka tiše“, Čegar se tam sleče, pokaže rane. V tistem trenutku sem videla vojaški tovornjak z mitraljezom, ki je bil uperjen v nas,“ je pripovedovala Berberovićeva, ki je poudarila, da je tudi Kukanjac imel pištolo pri sebi.

Po incidentu kolona nadaljuje proti Lukavici, Alija Izetbegović pa proti Predsedstvu RBiH.

Huseinović se je spomnil tudi prestreženih pogovorov, v katerih vojaki slavijo ugrabitev Alije Izetbegovića.

„V nekaterih pogovorih so bile tudi določene ideje, da ponoči ponovno krenemo, jaz sem te posnetke dobil in bilo je šokantno poslušati te pogovore. V Drugi vojaški oblasti, pa tudi v drugih vojašnicah je bilo znatno število srbskih rezervistov, celo plačancev. Mnogi od njih pravijo, da so januarja ali februarja prišli po pogodbi v vojašnico. Nekateri, ki so bili v koloni, so prišli po pogodbi kot plačanci. Eden od tistih, ki je umrl v incidentu, je Zdravko Tomović, ki je na seznamu padlih Vojske RS“, je dejal Huseinović.

Čorbo-Zećo je na koncu dejala, da če bo pravica, naj se predmet Dobrovoljačka ustavi.

„In kot gre zdaj, konca ne bo niti čez deset let. Če naj pridejo strokovnjaki iz Haaga, da naredijo revizijo obtožnice, naj rečejo, vendar se ljudje mučijo, vse za račun Srbije“.