Kako so Bosno prodali tisti, ki so jo najbolj glasno branili: O nas, ko nas ne bo – v tem 'daljnem' letu 2030.

Piše: Rasim Belko

Obstajajo leta, v katerih se politika vrti okoli plač, potnih nalogov in razpisov. In obstajajo leta, ko se na politični uri ne obrača minutna kazalka, ampak celotna zemeljska obla.

Leto 2026. spada v drugo kategorijo. To je tisto križišče, na katerem se lahko Bosna in Hercegovina odloči, ali bo država, kolonija ali le naslov, na katerem se pušča pošta za mednarodne centre moči.

Zakaj? Zato, ker vse, kar se zdaj dogaja, od majhnih lokalnih prepirk do geopolitičnih šahovskih partij – vodi proti letu 2030, ki v načrtih mnogih močnih igralcev figurira kot rok, do katerega bodo razdeljene vse ključne točke planeta. Govorimo o geostrateških točkah, trgovinskih poteh, komunikacijskih koridorjih, virih energije. Ne govorimo o "morda" in "kdove", ampak o že napisanih zemljevidih, na katerih je Zahodni Balkan vrisan kot kvadrat v tujem dvorišču.

Tisto, kar to zgodbo dela še nevarnejšo, je, da se o tem v Sarajevu govori kot o vremenski napovedi – "videli bomo", "morda bo dež", "imamo čas". Ni časa. Na nekaterih mestih, v Zagrebu, Beogradu, Podgorici, so figure že razporejene, naši politiki pa še vedno razpravljajo, kdo bo držal ključ od sejne sobe.

Če bodo volitve leta 2026 minile brez jasnega dogovora, kaj ta država želi, s kom in kako to namerava uresničiti, ni treba čakati leta 2030, da se vse konča. Končanje bo podpisano veliko prej, le slovesnost bo potekala tisto leto.

Na Zahodni Balkan se je vrnila stara sila, a v novi preobleki. Velika Britanija, ki je nekoč risala zemljevide kolonij po Aziji in Afriki, se danes vrača v našo regijo z nasmehom in diplomo iz "mehke moči". Nič več uniform in ladij, zdaj pošiljajo programe podpore, svetovalce, strateške partnerje in emisare, ki v žepu nosijo seznam kadrov, pripravljenih prevzeti lokalno poveljstvo.

Amerika? Ta se je taktično umaknila, preveč zasedena s svojimi globalnimi rivali. Njena vloga na Balkanu se je zdaj zmanjšala na občasne intervencije in simbolična sporočila, medtem ko London počasi prevzema centralno mesto. In kar je najpomembneje – tega ne počne odprto, ampak pod radarjem, skozi politične projekte, selekcijo "novih obrazov" in filtriranje, ki poteka vzporedno na vseh straneh, v Zagrebu, Sarajevu, Podgorici, Prištini in Beogradu.

Tisto, česar povprečen državljan ne vidi, je, da se vse to dela po principu "najprej utrdi teren, potem dvigni zastavo". Britanci vedo, da je Balkan prostor, kjer lahko ena napačna poteza povzroči požar, zato delujejo počasi in natančno.

V Zagrebu so že našli sogovornike, ki bodo v imenu "evropskih vrednot" iskali svoje dele pogače. V Beogradu uravnotežujejo med dvema nasprotnima svetovoma, tistim, ki ga obljublja Moskva, in tistim, ki ga prinaša Bruselj. Podgorica je že v fazi odprtega prilagajanja, medtem ko Priština igra vlogo partnerja, ki ve, da njegovo obstajanje temelji na stalni podpori zunanjega dejavnika.

A Bosna in Hercegovina? Ta je še v fazi, ko tujci narekujejo dnevni red, domači politiki pa se obnašajo, kot da jim nekdo dela uslugo, ko jih povabi na sestanek.

Tri politike - dve vedo, kam in kako

Neokolonializem danes ni podoben tistemu iz 19. stoletja. Ni topov v pristanišču, a so investicijski skladi, ki kupujejo energetsko infrastrukturo. Ni guvernerjev v belih uniformah, a so "posebni odposlanci", ki pišejo amandmaje na zakone. Ni kolonialne zastave, a so medijske mreže, ki filtrirajo, kaj sme slišati ljudstvo, in kaj bo pokopano v tišini.

Bosanski Hrvati, ne glede na to, da jih je manj kot nekoč, politično delujejo kot monolit. In to ni od včeraj. Več kot petnajst let traja proces centralizacije njihovega političnega telesa okoli ene jedri. Ni tu potikanja. Obstaja centralna miza, obstaja centralni glas in obstaja jasna koordinata, proti kateri se gre.

In tu je prva lekcija za vse ostale: ko veš, kaj hočeš, tudi če si številčno šibkejši, si lahko politično močnejši. Hrvaški politični projekt v BiH že dolgo ne temelji na simpatijah mednarodne skupnosti – temelji na natančnem povezovanju z lastnim centrom moči v Zagrebu in na sposobnosti, da preneseš vsako nevihto, dokler ne dosežeš cilja.

Tisti, ki poskušajo ustvariti alternativo centralnemu hrvaškemu bloku, običajno končajo bodisi kot priponke bodisi kot ilustracija za rubriko "poskusi in zgrešeni cilji". Ne zato, ker nimajo idej, ampak zato, ker nimajo poguma, da gredo do konca. V politiki pa se pol poguma šteje kot strahopetnost.

Britanci so seveda tudi tukaj prisotni. Ne posegajo v osnovni hrvaški načrt, ampak ga prilagajajo lastnim ciljem. V tem sodelovanju ni ljubezni, je pa skupni interes. Medtem ko hrvaški politični vrh gre proti političnemu zagotavljanju "legitimnega predstavljanja", britanski načrt išče stabilnega partnerja, ki bo nadzoroval svoj teren in ne bo ustvarjal kriz, ki ne gredo v njihov scenarij.

Tišina, s katero se hrvaška politika premika, ni znak šibkosti. To je tista tišina, ki jo slišiš pred eksplozijo. Le da v tem primeru eksplozija ne bo nenadna, ampak tiha – skozi spremembe zakonov, ustavne aranžmaje in mehanizme blokad, ki bodo v praksi pomenili, da se odločitve brez njih ne bodo mogle sprejemati niti o najbolj banalnih stvareh.

Če je hrvaška politika tiha in osredotočena, je srbska glasna in osredotočena. Glasna – ker vsak politični potez iz Banjaluke spremljajo izjave, ki potujejo po svetu. Osredotočena – ker kljub hrupu, se bistvo politike ne spreminja že leta.

Centralna figura srbske politike v BiH se rada vidi kot neustrašni borec proti svetu. Toda resnica je, da ima ta boj za zaveso natančne meje. Nikoli se ne gre čez črto, ki bi resnično ogrozila strateške cilje. Hrup služi domači publiki, medtem ko se za zunanji svet pošiljajo bolj umirjena sporočila.

V zadnjem času pa se začenjajo pojavljati razpoke. Del novih obrazov v politični areni se poskuša prebiti skozi kombinacijo mladosti in ambicije, vendar jih pomanjkanje političnega instinkta hitro popelje v napačne poteze. Nekateri izmed njih, ki želijo dokazati zvestobo centrom moči izven BiH, delajo napake, ki jih stanejo verodostojnosti doma.

Britanci v tem segmentu igrajo bolj zapleteno igro. Vedo, da lahko prevelika destabilizacija Republike srbske povzroči verižno reakcijo, zato namesto rušenja obstoječe garniture izbirajo vzporedni proces – tiho ustvarjanje nove politične figure, ki bo "bolj sprejemljiva", a dovolj vezana na nacionalni narativ, da ne izgubi podpore volivcev. To je lahko revitalizacija stare stranke, ki je nekoč imela centralno vlogo, ali rebrendiranje nekoga iz preteklosti, ki ni preveč kompromitiran.

Za razliko od bošnjaške scene, tu ni razprav o osnovnih nacionalnih interesih. Tu se ne postavlja vprašanje ali, ampak samo kako. V tem je njihova prednost – tudi ko se med seboj prepirajo, vedo, kje je njihova skupna obrambna linija.

Ko rečemo probosanska politika, pogosto in napačno mislimo na "bošnjaško politiko". To bi v idealnem svetu pomenilo enotnost glede ohranjanja države, enakopravnosti vseh državljanov in zaščite ozemeljske celovitosti. V resničnosti to pomeni – vojno vseh proti vsem, kjer sta geslo in zastava le paravan za zasebne interese.

Dva bloka – Trojka na eni strani, labava zveza SDA na drugi – vodita vojno, ki ne pozna premirja. Od leta 2022 do danes ni bil porabljen niti trenutek za ustvarjanje skupnega minimuma glede ključnih nacionalnih interesov. Minimum, ne maksimum! Torej, nekaj točk, glede katerih ni spora. A ne, tu je pomembneje dokazati, da je tisti drugi "izdajalec", kot pa skupaj preprečiti razpad države.

In tu je največji absurd: pri Srbih in Hrvatih obstaja politična tekma, a tudi rdeča črta, ki se ne prestopi. Pri Bošnjakih – rdeča črta obstaja le za razpis. Ko gre za razpis, takrat je jasno – koalicija je možna, celo z "največjim sovražnikom".

Dodaten problem je, da za obema blokoma stoji sloj ljudi iz ozadja, ki politiko ne vidijo kot poslanstvo, ampak kot donosen posel. Njih ne zanima prihodnost države – zanima jih, kdo bo nadzoroval največje javne nabave, katere zemljiške parcele bodo zamenjale lastnika in kako dolgo lahko ostanejo neopaženi, medtem ko državljani gledajo najnovejši resničnostni šov.

Načrt teh ljudi je bolj zahrbten, kot se zdi. Želijo izvleči po eno veliko stranko iz vsakega bloka in jih združiti v "veliko koalicijo". Zveni kot sprava, v resničnosti pa pomeni – popolno predajo državnih vzvodov tistim, ki skrbijo le za delitev plena. Zgodovina nas že opozarja: ko sta se zadnjič ti dve strani srečali, se je končalo z zažigom institucij v delu države, kjer Bošnjaki predstavljajo večino.

V takšni kombinaciji načrti o kiparizaciji BiH – pretvarjanju države v konfederacijo etničnih entitet – minejo brez resnega odpora. Kajti medtem ko Banjaluka in Mostar prihajata z jasnimi, nacionalno opredeljenimi stališči, bi se Sarajevo prepiralo o tem, kje bo stala fontana.

Ena največjih zmot v bosanskohercegovskem političnem diskurzu je, da se vse vrti okoli etničnih vprašanj. Ne – vse se vrti okoli denarja. Etnične napetosti so le dimna zavesa.

Vsak kolonizator, stari ali novi, ve, da je prvi korak ekonomska kontrola. In medtem ko državljani mislijo, da razpravljajo o jeziku, mejah ali entitetah, se pravo delo opravlja skozi privatizacijo virov, dolgoročne koncesije in zakone, ki odpirajo vrata tujim korporacijam, da kupujejo strateško infrastrukturo.

Energetski sektor? V rokah zasebnih podjetij, ki so, glej ga, čudo, registrirana v državah, katerih veleposlaniki se najbolj "skrbijo" za našo stabilnost. Razpisi so posebna zgodba. To je valuta, s katero se kupuje politična zvestoba. Ko vidite, da dva srdita politična sovražnika nenadoma začneta govoriti o "skupnih projektih", ne iščite ideologije – iščite seznam podjetij, ki bodo zmagala na razpisu.

Kolonialni dobiček ne prihaja le od tujcev. Prihaja tudi od domačih "podizvajalcev" – tistih, ki za desetino naredijo posel, od katerega glavni igralec zasluži desetkrat več. In tako se oblikuje sloj ljudi, ki jim ustreza, da država ostane nestabilna, ker se le v kaosu lahko opravljajo posli brez preveč vprašanj.

Nekoč so bili mediji četrta oblast. Danes so v BiH bodisi podaljšana roka političnih strank bodisi PR agencije tujih veleposlaništev. Med tema skrajnostima ostane le peščica novinarjev, ki poskušajo delati po vesti, a se jim prostor iz dneva v dan oži.

Botovske mreže so postale novi partijski odbori. Namesto lokalnih sestankov se danes zbirajo v zaprtih skupinah na družbenih omrežjih. Namesto plakatov po ulicah se zdaj delijo "meme" slike in montirani video posnetki. Namesto argumentov so tu psovke, grožnje in etikete.

Tujci so očitno spoznali, da v tej državi ne potrebujejo zapravljati milijonov za propagando. Dovolj je podpreti nekaj "neodvisnih" portalov, ki bodo opravljali njihovo delo. Ti se bodo sami maskirali kot "državljanski aktivisti" in "mladi reformatorji", v resničnosti pa bodo opravljali politične naloge.

Posebna ironija je, da je veliko botov plačanih iz proračuna. Torej, državljani s svojimi davki financirajo lastno propagandno indoktrinacijo. To je, kot da bi si sami plačevali stroške ugrabitve.

Zadnji stavek v scenariju

Če se bo sedanji trend nadaljeval – srbska in hrvaška politika disciplinirani, osredotočeni, s podporo iz tujine; probosanska politika razdeljena in zaposlena s plenom – leto 2030 ne bo prineslo presenečenja. Prineslo bo le potrditev scenarija, ki je že napisan.

Kiparizacija BiH v tem scenariju ni grožnja, ampak načrt. Država bi formalno ostala, a bi se odločitve sprejemale s sporazumom treh etničnih enot, vsaka s svojim ustavom, zakoni in nadzorom nad viri. To bi pomenilo konec ideje enotne Bosne in Hercegovine, a ne konec njenih formalnih meja – ker kolonizatorjem ni mar za meje, ampak za funkcionalen nadzor.

V takšni situaciji bi Bošnjaki ostali brez enotne politične platforme. Namesto da bi vstopali v pogajanja kot partnerji, bi vstopali kot podnajemniki. Podnajemniku pa se ne ponudi stolica – mu se pove, kje bo stal.

Čas za iluzije je minil. Tisti, ki so leta 2022 pokazali, da znajo stati pred ljudmi, ne pa za razpisi, morajo iziti iz bunkerja. Morajo sesti in napisati seznam točk nacionalnega interesa, o katerih se ne pogaja. Ne sme jih biti veliko – pet do deset ključnih postavk – vendar morajo biti nedotakljiva črta.

Drugič, morajo odločiti, kako bodo šli na volitve leta 2026. Ne kot na nakupovanje v nakupovalnem središču, ampak kot na zadnjo postajo pred kolonialno pogodbo.

Tretjič, morajo razkrinkati načrte tistih, ki želijo "veliko koalicijo" samo zato, da bi pokrili vse javne nabave. Kajti takšna koalicija ne bo varovala Bosne – varovala bo svoje račune v tujini.

In končno, morajo prenehati vojskovati se v virtualnem svetu, medtem ko se jim resnični svet ruši. Facebook komentarji ne branijo države. Twitter prepiri ne vračajo izgubljenih položajev. Instagram selfiji ne gradijo cest.

Če se to ne bo storilo zdaj, bomo leta 2030 o Bosni in Hercegovini govorili v pretekliku. In takrat bo prepozno za vse, razen za zgodovinske analize o tem, kako so tisti, ki so jo najbolj omenjali – bili prvi, ki so jo izdali.