Kako se Bošnjačka stranka nakon Srebrenice spotaknula i na slučaju Šahovići

Piše: Nevena Kovačević

Reis Islamske skupnosti v Črni Gori Rifat Fejzić in zgodovinar Šerbo Rastoder sta avtorja besedila resolucije, s katero je obsojeno množični in po brutalnosti nepredstavljiv zločin, storjen v kraljevini SHS, leta 1924, v kraju Šahovići, današnjem Tomaševu.

Ta krvoločni zločin so zagrešile sile okupacijske oblasti dinastije Karađorđević, ki je takrat nezakonito in nelegitimno vladala Črni Gori. Čeprav je bil domnevni povod za zahrbtni teror nad črnogorskimi muslimani umor načelnika kolašinskega okrožja Boška Boškovića, se zdi, da je šlo kljub temu za sistematično in temeljito načrtovan zločin, s ciljem preganjanja ali
izginotja muslimanskega prebivalstva.

Umor Boška Boškovića je bil le izgovor za izvedbo domnevno
maščevalnega dejanja, v resnici pa krvavega pokola nedolžnih civilistov. Lažen povod, izmišljen in žrtvovan krivac, prikriti zločinski motivi.

Ocene se razlikujejo in se gibljejo od 100 do več sto, celo nad tisoč žrtev. Z zgodovinskimi podatki natančne številke nikoli niso bile ugotovljene. Morda se odgovor na vprašanje, zakaj so točne številke še danes neznanka, skriva prav v glasnem molku, ki je dolgo lebdel nad zločinom v Šahovićih. In lebdi še danes.

To so nam pokazala nedavna dogajanja v Skupščini Črne Gore. Čeprav je Bošnjačka stranka več mesecev pred obletnico zločina v Šahovićih zmagoslavno napovedovala počastitev žrtev s sprejetjem skupščinske resolucije. To se kljub temu ni zgodilo. Še več, predlog resolucije ni bil niti uvrščen na dnevni red, kaj šele da bi o njem glasovali.

In pomembno je, da to omenimo prav danes, na dan, ko Črna Gora na medvladni konferenci zaradi hrvaške blokade ne bo zaprla poglavja 31, ki se nanaša na zunanjo, varnostno in obrambno politiko. Povod je bilo soglasno sprejeta resolucija o Jasenovcu, ki so jo podprli vsi poslanci oblasti, razen enega iz vrst gibanja Evropa zdaj. Res je, BS takrat ni bila del rekonstruirane večine.

In medtem ko črnogorski državljani trpijo posledice poslušnega delovanja provučićevske oblasti in medtem ko se destruktivne velikosrbske resolucije kot kokošje jajce podtikajo Črni Gori, za soočanje s svojo preteklostjo ni časa. Črnogorski parlament je pretočni grelnik za Vučićevske fantazije.

Zaviranje evropske poti je bil prvi s seznama želja, ki so ga izstavili kočničarju Andriji Mandiću, in kot vidimo, je vožd lahko več kot zadovoljen z Andrijinim učinkom.

Vrnimo se k Šahovićem. Predlog, da bi resolucija sploh bila uvrščena na dnevni red, so podprli Demokratska stranka socialistov in URA Dritana Abazovića. Koalicijski partnerji BS so bili bodisi proti bodisi vzdržani. In to je vse, kar morate vedeti o odnosu aktualne oblasti do črnogorskih Bošnjakov in nekoč načelne Bošnjačke stranke, ki je privolila, da postane zaželena mimikrijska pregrada za dokončanje projekta etnofederalizacije Črne Gore, vse za fotelje.

Tako kot je bil povod za velikosrbsko agresijo nad črnogorskimi muslimani perfidno ustvarjena laž, kakršne lahko izmislijo le ustvarjalci velikosrbske politike, tako se je tudi Bošnjačka stranka lažno prisegala, da bo storila vse, da bi Skupščina obsodila genocid v Šahovićih. In naravno bi bilo, da bi to vprašanje bilo stvar koalicijskega soglasja.

Če se ne odločite za kompromise z neočetniki, ki ne samo da ne bodo obsodili zločina v Šahovićih, ampak bodo poveličevali njegove storilce. Tako kot poveličujejo Pavla Đurišića, Dražo, Mladića in Karadžića. Bošnjačka stranka se je prostovoljno odpovedala temeljnim načelom, na katerih je zgrajena, v nasprotju z interesi lastnega naroda, pa tudi državljanske Črne Gore – ideji, ki ji je bil častni Rafet Husović predan do zadnjega dne.

Ibrahimović je povsem drugačen. Nedavno je dejal, da se ne bo spotaknil čez Srebrenico, nato pa preskočil Srebrenico in hitro vstopil v četniško kolo, iz katerega se ne izstopa lahko.

Ervin, minister za zunanje zadeve, je pred približno dvema mesecema dejal, da je Črna Gora leta 1918 na težji način spoznala vrednote svobode in demokracije. Nasilna priključitev, kraja črnogorske državnosti, leta preganjanja, revščine, razseljevanja in krvavega terorja nad nesrbskim prebivalstvom, tistim delom, ki je ostal zvest domovini do zadnje kaplje krvi, so za Ibrahimovića demokratični vrednostni vzorci.

Tukaj med vrsticami lahko preberemo tudi relativizacijo zločina v Šahovićih, storjenega med strahovlado nasilnega režima Karađorđevićev. Pomota se zgodi, a se lahko zgodi tudi opravičilo. Nasprotno, BS te izjave ni niti označila kot nepremišljene, temveč je zasula javnost
z obtožbami o medijski hajki proti Bošnjakom, podobni tisti iz devetdesetih.

Nadalje, po tem, ko resolucija o Šahovićih ni bila uvrščena na dnevni red, ni sledilo niti PR sporočilo kot izraz razočaranja.

Bošnjačka stranka ne bo zapustila Vlade, tako kot je ni zapustila niti po performativnem izstopu s seje Vlade, na kateri se je glasovalo o postavitvi spomenika Amfilohiju Radoviću – tistemu, ki je z božjo ljubeznijo vzpostavil klerofašistično oblast, ki uničuje črnogorsko državljansko, sekularno, protifašistično in institucionalno tkivo države Črne Gore. Bošnjačka stranka je ilustrativen primer neprincipielnih foteljašev, obsedeni z željo po čim večjem številu funkcij.

O odnosu do Šahovićev morda najbolje govori (ne)reagiranje ministra Ibrahimovića, potem ko je srbski predsednik pred stoto obletnico masakra v Šahovićih predstavil velikosrbsko različico zločinskega mita. Namreč, ko je govoril o primeru dvakratnega morilca Alije Balijagića, je Vučić trdil, da je Vraneška dolina specifično območje, kjer poteka stoletni konflikt med pravoslavci in muslimani, ker so tam nekateri komiti ubili Boška Boškovića, za kar je bil obtožen musliman, in ta medsebojni konflikt do danes ni pojasnjen. Tako kot vsako leto neizzvano laže o Srebrenici, je ciljano lagal tudi o Šahovićih.

Kajti – kot pravi oče srbskega naroda Dobrica Ćosić, laž je oblika srbskega patriotizma. Vendar pa z velom molka ne moremo zakriti resnice, ki je jasna, le zgodovinsko težje dokazljiva. Zločin v Šahovićih je storil velikosrbski režim, v imenu in za račun identične politike, ki bo vodila do celo vrste zločinov v Bosni in Hercegovini, od obleganja Sarajeva do genocida v Srebrenici.

Ervin Ibrahimović ni niti pomislil, da bi v skladu s svojimi pooblastili odgovoril Vučiću in preprečil ciljano destabilizacijo, ki smo ji kasneje bili priča na protestu, skozi nastop lokalnega aktivista, podžganega z vneto retoriko. Pozivi Ervinu s strani NVO in intelektualcev so bili zaman.

Privolili so, da postanejo Vučićev dekor in Mandićeva figura. Medtem ko oni izpirajo tuje biografije, svojo umažejo s črnimi madeži, ki se ne brišejo.

Bošnjačka stranka ni izstopila iz Vlade, potem ko je bilo izglasovano postavljanje spomenika Ristu, tistemu pričevalcu božje ljubezni in mirovniku, ki je muslimane imenoval lažni ljudje, lažne vere, ki sejejo duhovno smrt, črnogorce pa kopiloti.

Ali BS ni pričakovala, da bodo zanikovalci genocida spregovorili o Šahovićih. To je bil neuspešen mamac za privabljanje volivcev, v sramoto tistih, ki žrtve, tako kot njihovi koalicijski partnerji, ponovno ubijajo, jih instrumentalizirajo v politične namene.

Zid molka o Šahovićih je treba prebiti, prej ali slej. Nobena laž ne traja večno, vsaka resnica pa s časom izplava na površje. Vraneška dolina je bila primer sobivanja. To dobro ve tamkajšnje prebivalstvo. Po osvoboditvi je bil obnovljen velikosrbsko okupacijo narušeni multietnični sklad. Promotorjem srbskega sveta enotnost Črnogorcev in Bošnjakov škoduje. Zato je tudi sodelovanje v pročetniški vladi sramotna izdaja načel, na katerih
je to enotnost temeljila, vendar bo kljub Ervinu kot Mandićevim golobom pismonošem skupni boj dveh narodov obstal.

To, da so dovolili, da je primer Šahovići ponovno velikosrbsko zatajen, je sramota Bošnjačke stranke, saj jim je ozadje tega prikrivanja dobro znano. Na žalost, tisti, ki so bili izpostavljeni strahoviti torturi, nikoli ne bodo mogli spregovoriti, vendar nas bo njihov krik in boleč klic vsaj pripeljal do resnice. Za pravico je na žalost prepozno, morda pa ne za prevzem odgovornosti tistih, ki so v tem času prikrivali spoznanja o masakru, pregonu in razseljevanju črnogorskih muslimanov. Nas je, ki upamo, da bo ta zločin, pokrit s temno temo, vendarle razsvetljen.

Na koncu vprašanje Bošnjački stranki – zakaj niste vprašali Andrije – kakšna je razlika med Pivo in Veliko na eni, in Šahovići na drugi strani. Vemo, kaj bi vam odgovoril – in vi to veste, gospodje – Skupščina je prenatrpana z resolucijami. Ta odgovor ste očitno pogoltnili in privolili, da se po Srebrenici spotaknete tudi čez Šahoviće, s privolitvijo v zaroto molka.

Če obstaja vsaj kanček sramu, naj vas bo sram, ne samo v imenu bošnjaškega, ampak tudi črnogorskega in ostalega nesrbskega prebivalstva, nad katerim se je neusmiljeno izživljal karađorđevski režim. Čast prodajate za majhne točke, vendar sramota ostaja večna.