KAKO JE NERMIN UBIO PRINCIPE Ogrešević zablodo ruši Dodika s tistimi, ki jih je vsilil Schmidt!

Napisal: Rasim Belko @rasimbelko

Neverbalno slab, pred kamerami verbalno še slabši — Nermin Ogrešević, predsednik NES-a, nam večinoma na TV zaslonih demonstrira, kako se nekdo, ki je dve desetletji v politiki, ne bi smel obnašati v javnem prostoru.

Vendar pa Ogrešević iz gostovanja v gostovanje dejansko najbolje dokazuje, da je javnost zelo težko varati. Nepovezani, prekinjeni in nedokončani stavki, s katerimi nikoli do konca ne pojasni svojega političnega stališča, najbolje govorijo proti njemu kot politiku, ki eno govori, drugo misli (ali nekdo zanj misli), tretje pa počne.

Včeraj zvečer je v Centralnem dnevniku bolj spominjal na človeka, ki se bori s strahom, da ne bi povedal resnice, zato celo običajno vsiljivemu Hadžifejzoviću ni bilo treba dolgo razpravljati ali propitivati nenaden Ogreševićev zasuk in vrnitev v staro jato, zbrano okoli sarajevskih trikolor.

Ker je Ogreševićev problem toliko večji zaradi dejstva, da je bil njegov odmik od Trojke predvsem pred dvema letoma in da je v teh dveh letih prišlo do številnih obtožb in obsodb, ki jih je Ogrešević veliko bolj prepričljivo izrekel na TV zaslonih in drugih govornicah.

Včeraj zvečer je bilo vse obratno, ponavljal je mantro, da njegov NES vstopa v pakt s hudičem, da bi rešil Bosno in Hercegovino pred Miloradom Dodikom, čeprav je tudi otrokom v vrtcih jasno, da je Ogreševićev, in še posebej NES-ov, izključni interes — oblast v Krajini.

In da bom popolnoma jasen — legitimen interes politične opcije je, da želi oblast tam, kjer je njena optimalna moč največja, vendar je hinavsko do javnosti in volivcev braniti to z »bojem proti Dodiku in za Bosno in Hercegovino«.

Ogrešević je izstreljeval floskule, nam je tako sporočil, da je v Trojkino jato vstopil »ker želi osvoboditi prostor, da se z opozicijo iz RS vzpostavi državna oblast in odstrani Dodik«. Kar politični nedorasli Ogrešević ne razume, je dejstvo, da obstaja dvoetažna politična ovira, zato njegova zgodba bolj zveni mučno kot smešno.

Ker je prva ovira za odstranitev Dodika Dragan Čović in njegov HDZ, druga pa dejstvo, da lahko SNSD v Domu narodov — in na koncu s Čovićem — blokira vsak poskus zamenjave Dodikovih kadrov. Kakšne politične poti je v tem primeru utiral Ogrešević, verjetno ve le on sam.

Tako kot mu je verjetno nejasno, kaj je hotel povedati, ko nam je sporočil, da obstaja možnost sprožitve zamenjave Sveta ministrov na čelu z Borjano Krišto. Kar Ogrešević verjetno ne razume, je dejstvo, da bi v tej situaciji proti sebi imel ne le HDZ in SNSD, ampak tudi celotno Trojko, ki je veliko dala, da bi se dokopala do foteljev.

Navsezadnje je o tem v opozicijskem zanosu nekoč govoril tudi sam Ogrešević:

»Meje in rdeče črte so prestopljene. Načrt razgradnje Bosne in Hercegovine se pospešeno uresničuje. Dodik in Čović sta usklajena, Trojka pa to podpira. Moramo biti izjemno previdni. Ne smemo biti naivni. Vse nas pozivam k maksimalni budnosti,« je Ogrešević izrekel 25. julija 2023.

Vendar je očitno po tem zaspal in sanjal, kako bi se tudi on lahko posladkal z delom oblasti po vertikali, verujoč, da bomo vsi kolektivno doživeli amnezijo in pozabili dve leti, v katerih je Trojko obtoževal za vse mogoče.

Ogrešević se je februarja 2025. spomnil svoje principialnosti in nam pojasnil:

»Osebno sem na skupnem sestanku z gospodom Murphyjem in Sattlerjem, predstavniki partnerjev, ki bi morali sestavljati oblast, povedal, da NES ne bo sprejel, ne more biti del oblasti, ki jo bo imenoval visoki predstavnik s kršitvijo Ustave Federacije. Tam smo imeli izrazito principielno stališče in nismo bežali od tega, da to povemo tistim, ki bi morali biti partnerji, pa tudi mednarodni skupnosti.«

In medtem ko druge, upravičeno ali ne, obtožuje kršitve dogovorov in načel, Ogrešević pozablja na lastno principialnost, saj pristaja, da postane prikolica politični trikolori, ki očitno nima ne načrta, ne možnosti, ampak tudi ne vizije, kako bi Bosno in Hercegovino vrnila s stranpoti, na katero so jo potisnili tudi s svojim (ne)delovanjem.

Ogreševićeva zmedenost v Centralnem dnevniku razkriva, kako nevarna je samoobmana za posameznika.

Res je, v manjši meri je samoobmana lahko koristna kot mehanizem preživetja — pomaga, da ne pokneš takoj pod pritiskom. Če pa se pretirava, postane zelo nevarna, ker te preprečuje, da bi se soočil z realnostjo.

A Ogrešević je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo!