Kako bi Bosna i Hercegovina bila ljepše mjesto kad bismo svaki dan živjeli blagdanski duh!

Piše: Rasim Belko

Zamislite Bosno in Hercegovino, v kateri bi vsak dan prinašal tisti poseben občutek, ki nas oblije med Bajramom, božičem, veliko nočjo ali Hanuko. Dnevi, ko se hiše odprejo za sosede, ko ulice dišijo po topli piti in baklavi, ko se otroci igrajo skupaj, starejši pa si ob kavi izmenjujejo nasmehe in zgodbe.

Dnevi, ko se politične napetosti umirijo in pride človečnost do izraza. Kaj če bi ta praznični duh, to toplino in skupnost prenesli v vsak dan? In kaj če bi naši politični voditelji namesto praznih voščil za praznike živeli bistvo teh besed – spoštovanje, mir in sodelovanje – vsak dan?

Prazniki v Bosni in Hercegovini so kot čarobni trenutek, ko se vse postavi na svoje mesto. Na Bajram se obiskuje, otroci z veseljem zbirajo bajram-banke, domove pa napolnijo vonji sarm in baklave. Na božič se prižigajo sveče, peče česnica, sosedje pa si izmenjujejo krožnike z domačimi piškoti. Velika noč prinaša pisana jajca in smeh, Hanuka pa razsvetljuje domove s svetlobo upanja. V teh trenutkih, ne glede na vero ali tradicijo, vsi delimo isto – veselje, toplino in željo po druženju. Ni delitev, ni težkih besed, ni strahu pred jutrišnjim dnem. Ulice so polne smeha, srca pa upanja.

In potem so tu naši politični voditelji. Med prazniki se potegujejo v voščilih, obiskujejo mošeje, cerkve, sinagoge in humanitarne organizacije, govorijo o miru, skupnosti in blaginji. In vsaj za trenutek se zdi, da v te besede verjamejo. Vidimo jih, kako se rokujemo z državljani, delijo nasmehe in obljubljajo boljšo prihodnost.

Ampak kaj če bi ta voščila bila več kot prazne fraze? Kaj če bi bistvo teh besed – spoštovanje do vseh, želja po miru, delo za skupno dobro – postalo njihovo vsakdanje poslanstvo? Predstavljajte si, kako prijetnejša bi bila naša država za življenje, če bi politiki delali tisto, kar obljubljajo v prazničnih sporočilih: gradili mostove namesto zidov, poslušali ljudi namesto da se prepirajo z ostrimi izjavami, delali za vse nas, ne le za svoje interese.

Če bi vsi mi, državljani, ohranili praznični duh v vsakdanjem življenju, bi bila naša Bosna in Hercegovina kraj, kjer se sosedje vsak dan obiskujejo, kjer se otroci igrajo brez vprašanj o veri ali narodu, kjer se uspeh enega slavi kot uspeh vseh. Predstavljajte si ulice, kjer se namesto novic o političnih spopadih slišijo zgodbe o ljudeh, ki si pomagajo – od deljenja hrane do skupnega urejanja parkov. Predstavljajte si, da vsako jutro začnemo z nasmehom, s kavo na sosedovem dvorišču, z občutkom, da smo del nečesa večjega, nečesa toplega in človeškega.

In če bi politiki živeli bistvo svojih prazničnih voščil, bi videli voditelje, ki ne le govorijo o skupnosti, ampak jo tudi gradijo. Videli bi politiko, ki ne deli, ampak združuje. Namesto tiskovnih konferenc, polnih obtožb, bi videli dogovore za boljše šole, bolnišnice in delovna mesta. Namesto boja za oblast, bi videli boj za dostojanstveno življenje vsakega državljana. Kajti, če so lahko takšni med prazniki, zakaj ne bi mogli vsak dan?

Bosna in Hercegovina ima dušo, ki lahko vsak dan naredi praznik. V državi, kjer se v isti ulici nahajajo mošeja, cerkev in sinagoga, skupnost ni le mogoča – je naša moč. Če mi, državljani, živimo praznični duh vsak dan – delimo, pomagamo, se smejimo skupaj – in če naši voditelji končno spoznajo, da so njihove praznične besede obveznost, ne le tradicija, lahko ta država postane kraj, kjer je vsak dan vesel, prijeten in poln upanja.

Naj nam Bajrami, božiči, velike noči in Hanuke služijo kot opomnik, da zmoremo bolje. Naj nas navdihujejo, da vsak dan odpiramo srca in domove, da gradimo skupnost in da od svojih voditeljev zahtevamo, da besede spremenijo v dejanja. Kajti Bosna in Hercegovina si zasluži, da je vsak dan praznik – praznik človečnosti, solidarnosti in upanja.

Če smo to zmogli včeraj, zmoremo tudi danes. Naredimo to vsak dan.