Kdaj bo resnica dovolj sama po sebi: O Karanu, zakonih in potrebi po "tujih" potrditvah

Piše: Amina Čorbo-Zećo

V ospredju medijev, še posebej tistih v Federaciji BiH, se je danes znašla izjava Milana Blagojevića, nekdanjega svetovalca Željke Cvijanović in profesorja ustavnega prava, da je tožilstvo BiH imelo podlago in zakonsko obveznost, da sproži preiskavo zoper ministra za notranje zadeve RS, Sinišo Karana.

Povod je bilo njegovo ravnanje do uslužbencev SIPA-e v zvezi s konkretnim incidentom, ki se je zgodil pred upravnim centrom v Vzhodnem Sarajevu, ko so inšpektorji SIPA-e poskušali priti do Dodika.
Postavlja pa se logično vprašanje, zakaj zdaj? Karan se že mesece, če ne dlje, nahaja v resni kršitvi zakonov, ignorira odredbe Sodišča BiH, ki se nanašajo na notranje tiralice za Milorada Dodika, Nenada Stevandića in Radovana Viškovića. Kljub temu ta očitna pravna afera do zdaj ni vzbudila niti približno takšnega medijskega in političnega zanimanja.

V tej zgodbi je simptomatično nekaj drugega: odzivi prihajajo šele, ko spregovori "nekdo drug" – v tem primeru Srb in nekdanji Dodikov sodelavec. Šele takrat ta ista tema, ki so jo številni probosanski analitiki in politiki potezali mesece, postane "vredna pozornosti".
To nas pripelje do globljega problema, ki se leta ponavlja v javnem prostoru Bosne in Hercegovine, še posebej znotraj probosanske politike. Kot da lastna beseda, lastna analiza ali opozorilo, velja manj, če ni potrjena s strani nekoga, ki ni Bošnjak, ali še bolje – nekoga, ki prihaja iz sistema, ki se ga leta izpodbija.

Ta potreba po zunanji potrditvi ni le politično infantilna, ampak tudi škodljiva. Pošilja sporočilo, da je resnica vprašljiva, dokler je ne potrdi nekdo "nevtralen", po možnosti iz vrst tistih, ki so bili nekoč na nasprotni strani. V praksi to pomeni, da se odzivi na kršitve zakona odlagajo, zmanjšujejo ali relativizirajo – dokler nekdo "pomemben" ne pove tistega, kar je že jasno.

Medtem minister Karan še vedno mirno sedi na svojem stolu, ignorira sodne odločbe, ruši temeljna načela pravnega reda, javnost pa šele zdaj začenja postavljati vprašanja. Vprašanja, ki bi jih bilo treba postaviti veliko prej, ne glede na to, kdo jih je prvi postavil.

Čas je, da probosanski politični in medijski prostor preneha iskati soglasje od zunaj, da bi se odzval na lastno realnost. Pravna država ne temelji na etnični pripadnosti tistih, ki jo branijo, ampak na načelnosti in doslednosti tistih, ki vanjo verjamejo.