Ko gori Srbija, ti rešuješ Dodika: Vučić, Republika srbska in nevarna retorika, zakaj je osebno postalo nacionalno

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Izjava srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da „ne gre za Milorada Dodika, ampak za usodo Republike srbske“, odpira več plasti politične in retorične problematike. Čeprav ni povsem jasno, kako srbijanski predsednik s vsemi težavami v Srbiji sploh najde čas, da razmišlja o Dodiku, je jasno, zakaj potrebuje „podporo“.

Na prvi pogled se Vučićeva izjava zdi kot poziv k ohranitvi entitete v skladu z Daytonskim sporazumom. Vendar pa globlja analiza kaže, da se posamezen pravni primer poskuša preoblikovati v kolektivni nacionalni narativ, kar ima lahko resne posledice za politično stabilnost Bosne in Hercegovine ter odnose v regiji.

Vučić sam priznava, da se „pri Srbih vse povezuje z osebnostjo“, a hkrati prav sam sodeluje v tem procesu. Sodba Miloradu Dodiku je posledica njegovih osebnih političnih in pravnih potez, predvsem ignoriranja odločitev visokega predstavnika.

Prevod tega procesa na teren „usode RS“ briše mejo med odgovornostjo posameznika in statusom entitete. S tem se politična odgovornost razvodeni in namesto kritičnega soočenja z Dodikovimi potezami javnost dobi narativ o nacionalni ogroženosti. In prav to počneta Vučić in Dodik, skrivata se za njuno sveto RS, dejansko pa jo vlečeta v težavo, ki se je dejansko ne bi smela tičati. Saj, ali pa kdo drug kot Dodik lahko vodi entiteto v BiH? Ali pa vendarle ne? Odgovora ne bomo dolgo čakali.

Ko pa Vučić sodbo imenuje „brezprecedentni zločin“, ne govori le o nestrinjanju s sodno odločbo, temveč delegitimira pravosodne institucije Bosne in Hercegovine.

Očitno se je Vučić naučil, da njegove želje, vsaj ko gre za primere vojnih zločinov, gredo po njegovih željah, zdaj pa mu dejansko stanje ne ustreza. Tožilci niso tako poslušni, sodišče je vse bolj trmasto...

In takšen besednjak povečuje napetosti, saj signalizira, da pravni sistem ni priznan kot nevtralen, temveč kot „okupacijski aparat“. To ne le otežuje delovanje institucij BiH, ampak spodbuja tudi vzdušje, v katerem so politične in pravne odločitve stalno predmet etnične interpretacije.

Vučić izjavlja, da se Srbija „ne bo vmešavala v notranje zadeve RS“, a bo „vedno ob Republiki srbski“ in pomagala „na vse možne načine“. Ta formula ima dvojno funkcijo: mednarodni skupnosti pošilja signal formalnega spoštovanja Daytonskega sporazuma, medtem ko domači (srbski) javnosti sporoča trdno podporo ne glede na konkretne okoliščine. V praksi takšen pristop pušča prostor za politično in ekonomsko vpletanje, ki ga je mogoče dojemati kot posredno vmešavanje.

V trenutku, ko so politične napetosti v BiH povišane in mednarodna skupnost poskuša ohraniti status quo, je izenačevanje sodbe Dodiku z napadom na RS lahko nevarno gorivo za bolj radikalno retoriko in poteze znotraj entitete. S tem se tudi prostor za notranji dialog znotraj RS zmanjšuje, saj je vsak kritičen glas do Dodika zlahka označen kot „udar na RS“.

Vučićeva izjava je politično spretno oblikovana, a v bistvu protislovna: poziva k mirnosti, hkrati pa uporablja maksimalno vnetljive fraze. Ohranja Dodika v središču pozornosti, čeprav deklarativno trdi, da ga iz njega odstranjuje. Največja težava je, da se posamezna politična usoda spreminja v kolektivno vprašanje identitete, kar je formula, ki se je na Balkanu večkrat izkazala kot nevarna in destabilizirajoča.