Ko se bedak prime mikrofona: V Cvitanovićevi ustaški besedi je Kovačević kriv, ker mu državljanska država predstavlja problem!

Napisal: Rasim Belko

Ilija Cvitanović, predsednik HDZ 1990, je ponovno pokazal, kako izgleda, ko samozavest znatno preseže poznavanje snovi. V svojem najnovejšem nastopu je uspelo hkrati groziti s kazensko ovadbo, razlagati ustavo na način, ki bi ga težko prepoznali celo bruci prava, in napovedati, nič manj kot tretji entitet kot skoraj naravno posledico kandidature Slavena Kovačevića in prizadevanja za državljansko državo.

Govoreč o kandidaturi Slavena Kovačevića za člana Predsedstva BiH, je Cvitanović dramatično zatrdil, da je napoved prizadevanja za državljansko državo “popolnoma nenormalna” in da predstavlja kršitev ustave. V njegovi interpretaciji, pozivanje na državljanski koncept samodejno pomeni napad na ustavni red, in zato je gradivo za kazensko ovadbo. Logika je preprosta, če se ne ujema z njegovim političnim narativom, mora biti nezakonito.

Ustava Bosne in Hercegovine pa ni sporočilo za javnost stranaškega odbora. V členu II/2 te ustave jasno piše, da se Evropska konvencija o človekovih pravicah neposredno uporablja v BiH in ima prednost pred vsemi drugimi akti. Ta konvencija pa jamči enakost državljanov in prepoved diskriminacije. Z drugimi besedami, ideja, da imajo vsi državljani enake pravice, ni subverzivna, ampak, pazite zdaj, ustavna kategorija.

A Cvitanović se zdi, da se je odločil ta del preskočiti. Morda mu je ušel med preambulo in političnimi željami. Kajti, če bomo dosledni, kandidatura Kovačevića ni noben ustavni udar, ampak uporaba pravic, ki jih določata tako ustava kot volilni zakon. In preden vloži kazensko ovadbo, bi bilo priročno, da Cvitanović pojasni, katero točno kaznivo dejanje je bilo storjeno, saj sama kandidatura še ni predvidena kot inkriminacija, ne glede na to, koliko je komu politično nezaželena.

Da bi njegova napovedana “šarada” ovadbe sploh imela proceduralni smisel, mora biti Kovačević najprej potrjeni kandidat, kar postane šele po odločitvi CIK. In tu pridemo do najbolj zabavnega dela, Kovačević je Hrvat in kandidira za člana Predsedstva. Torej, celo po Cvitanovićevi ozki matrici je oblika izpolnjena.

Posebej zanimivo je, kako se v Cvitanovićevi retoriki iz ustaškega besednjaka, skrb za ustavnost čudežno ujema s politično agendo, ki se že leta vrti okoli politike Dragana Čovića. Ko mu na volitvah ne more biti niti blizu, lahko vsaj najbolj glasno razlaga “legitimno predstavljanje”. In kadar koli nekdo omeni državljanski koncept države, se to takoj prevede kot grožnja kolektivnim pravim, čeprav so prav individualne pravice temelj vsake resne evropske demokracije, saj nikakor ne ogrožajo kolektivnih pravic. Toda, na žalost Čovića in Cvitanovića, v državljanski državi kolektivne pravice niso samodejnost za blokado, zaradi česar sta tudi živčna.

Kajti, kolikor se komu zdi radikalno, državljanska država ne pomeni brisanje identitete, ampak primat vladavine prava in enakosti pred zakonom. To je bistvo evropske zgodbe, ki se je vsi deklarativno držijo. Le da se, kot kaže, ta evropska zgodba sprejema, dokler ne ogroža strankarskih konstrukcij o “paradržavici” in teritorialnih sanjah.

V končni fazi, če je kandidatura enega človeka dovolj, da “odpre prostor za tretji entitet”, potem je problem veliko globlji od ene ovadbe. Potem je problem v krhki konstrukciji političnih mitov, ki se porušijo, takoj ko se nekdo upa reči, da državljan velja enako.

Resnično me veseli misel na tožilca, ki bi resno obravnaval kazensko ovadbo proti nekomu, ker se je kandidiral in zagovarjal enakost državljanov. To ne bi bil le pravni precedens, ampak bi zahteval analizo delovne sposobnosti tega tožilca.

Toda morda je v vsem tem največja ironija to, da se moramo namesto razprave o programih, gospodarstvu in resničnih problemih ljudi ukvarjati z osnovnimi lekcijami iz ustavnega prava in to zaradi tistih, ki se najglasneje držijo ustave.

Ali, kot bi rekli modri ljudje, ko se bedak prime mikrofona, so neumnosti pravilo, ne izjema.