Južna interkonekcija in državna molčečnost: Kdo v resnici odloča o BiH?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Iz pisma, ki razkriva milijonski spor med ljudmi iz kroga Donalda Trumpa in administracijo z Brusljem zaradi Bosne in Hercegovine. Natančneje projekta z imenom Južna interkonekcija. Nenadoma nismo prepričani, ali so evropske integracije naša zaveza.

Medtem ko se na mednarodni ravni odvijajo resni politični in ekonomski boji, kar dokazuje vključevanje svetovnih medijev v to zgodbo, je v BiH še danes tišina. 24 ur od medijskih zapisov popolna molčečnost!

Tisti, ki so podprli sporni zakon, se danes ne oglašajo. Ne sliši se, kje je država v vsej tej situaciji, niti kdo sploh zastopa njene interese.

Evropska unija je Bosno in Hercegovino opozorila zaradi Južne interkonekcije, in šele takrat se je dvignilo malo prahu. Opozorila pa so obstajala že prej. Del javnosti, kot tudi nekateri politični akterji, med katerimi je Stranka za Bosno in Hercegovino, so pravočasno opozarjali na možne posledice, vendar brez večjega odziva. Rek 'to ni dobro rešitev', a jo bomo podprli, je ponazoril vse bedo in revščino bh. politike.

Jasno je potem, zakaj se v tej državi problemi začnejo resno jemati šele, ko prispejo jasna sporočila iz Bruslja ali katerega drugega tujega centra moči.

Hkrati ne moremo zanemariti očitne kontradikcije, v kateri Bruselj kritizira BiH, medtem ko njihova članica Hrvaška aktivno podpira projekt, ki je po njihovem mnenju predmet spora. Takšen pristop dodatno zaplete že tako občutljivo situacijo.

Vendar pa glavno vprašanje ostaja notranje: kje so domače institucije? Kdo vodi energetsko politiko in kdo ščiti interese države? Namesto odgovorov izostane reakcija.

Takšen odnos kaže na pomanjkanje dolgoročne strategije in odgovornosti. Ko se ključne odločitve sprejemajo brez jasne vizije in brez koordinacije, posledice neizogibno pridejo, pogosto skozi mednarodne pritiske in izgubo prostora za samostojno delovanje.

Zato vprašanje Južne interkonekcije presega en projekt. Odpira širšo sliko delovanja sistema, v katerem se opozorila zanemarjajo, odzivi pa pridejo šele, ko je manevrski prostor že zožen.

Navsezadnje ne gre samo za politiko, temveč za sposobnost države, da deluje v lastnem interesu. Na tem izpitu smo padli.

Že napovedujejo se novi projekti, kot tisti, ki jih omenja Edin Forto za Letališče Sarajevo, pri katerih bi lahko zlahka ponovili iste napake in še enkrat potrdili, da je politika Trojke, pa tudi drugih, vse drugo kot domoljubna.