Le resnično močan človek je sposoben pokazati samokontrolo in biti spoštovan!

Napisal: Isa Pašalić, psiholog

Le redko kateri občutek ima tako moč kot potreba, da nas drugi vidijo in spoštujejo. Vendar se pogosto ustavimo, ko moramo opredeliti spoštovanje. Vsi vemo, kako je biti spoštovan ali neupoštevan, celo opisati znamo ta občutek, vendar ali resnično vemo, kaj pomeni biti spoštovan?

Eden najmočnejših človeških nagonov, ki zasenči vse druge, je potreba po tem, da smo spoštovani.

Spoštovanje je ena tistih rahlo skrivnostnih besed, ki je na prvi pogled ne moremo natančno opredeliti ali poimenovati. Vendar vsi čutimo njen pomen. Spoštovanje predstavlja položaj v socialnih odnosih, kjer drugi ljudje upoštevajo naše meje in socialni prostor, ki ga zasedamo. Nasprotje spoštovanju bi v tem primeru bilo neupoštevanje in prestopanje naših meja in socialnega prostora ali položaja, ki ga uživamo.

Kot večina psiholoških pojavov pri ljudeh, je tudi narava spoštovanja dvojna. Spoštovanje, ki nam ga drugi ljudje dajejo, lahko prihaja iz materialnega in duhovnega sveta.

Spoštovanje, ki prihaja iz materialnega sveta, je tisto, za čimer večina ljudi že hrepeni, in je najlažje predstavljeno s potrebo, da smo čim močnejši, sposobnejši in bolj priznani, da bi lahko druge odvrnili od prestopanja omenjenih meja. Takšno razmišljanje je prastaro in na najlažji način orisuje človeško materialno naravo. Ljudje si prizadevajo doseči čim več, pridobiti čim več denarja, da bi vzbudili občudovanje in strahospoštovanje pri drugih.

Ta metodologija doseganja spoštovanja v nobenem primeru ni napačna in se je uspešno uporabljala in se še uporablja, ter je eden največjih gonil človeštva in civilizacijskega napredka.

Vendar, kot vsak psihološki pojav, če ni uravnotežen s svojo dualnostjo, lahko predstavlja problem.

Vsi smo priče ljudem, ki so močni in imajo tisto, kar bi lahko imenovali materialno bogastvo ali uspeh. Vendar, ko pridejo v situacijo, da lahko prevarajo in oškodujejo druge v poslu ali zasebnem in poslovnem življenju, da bi dosegli kakšen materialni dobiček, to storijo brez slabe vesti.

Takšni ljudje, čeprav spoštovani zaradi svojega materialnega uspeha, niso resnično spoštovani kot ljudje. Za njih lahko rečemo, da niso dopolnili svoje duhovne razsežnosti, ki je v marsičem veliko pomembnejša od materialne.

Duhovna stran človeka v kontekstu spoštovanja se kaže v integriteti. Človek, ki se zaveda pomena integritete in častnega odnosa, skrbi, ali bo ostal dosleden univerzalnim etičnim načelom.

Doslednost tem etičnim načelom je tisto, kar pri drugih ljudeh vzbuja občutek spoštovanja. Z eno besedo, ta pojav – notranji poriv, da človek ostane dosleden etičnim normam – bi lahko imenovali častoljubje. Univerzalna etična načela nalagajo, da so laganje,
goljufanje, kraja, ogovarjanje in prevara napačni, ter da je vsak, kdor prestopa meje teh načel, zunaj meja tistega, kar človeka dela človeka z integriteto.

Nedoslednost in strogo neupoštevanje teh načel pri drugih ljudeh povzroča upor in neupoštevanje do tistega, ki ni častoljuben.

Po drugi strani, upoštevanje teh etičnih norm pri ljudeh vzbuja občutek spoštovanja, ki ni zgolj osnovan na strahospoštovanju – kot pri materialnem svetu – temveč izhaja iz globljega, prastarega občutka za dobro in slabo. Prav tako upoštevanje teh načel govori tudi o notranji moči človeka, ki se jih drži, saj šibek človek vedno nekje zaobide etična načela v trenutkih, ko lahko zagotovi zadovoljitev kakšne potrebe.

Le resnično močan človek je sposoben pokazati samokontrolo v takšnih trenutkih. Zato častoljubje in integriteta predstavljata temelj gradnje osebnosti. Vse drugo, kar se zgradi na temeljih spoštovanja etičnih norm, bo stabilno in lepo, medtem ko bo vse, kar se zgradi na slabih etičnih temeljih, nestabilno in bo prej ali slej propadlo, ne glede na razkošje, s katerim je bilo obdano.

Pomembno je omeniti, da to nikakor ne sme biti dejavnik, ki nas odvrača od materialnega dopolnjevanja. Materialni dosežek je lahko eden velikih facilitatorjev dopolnjevanja osebe, pa tudi družbe. Bistveno je navesti, da je spoštovanje, ki prihaja iz materialnega, površno, medtem ko je spoštovanje, ki prihaja iz duhovnega, izvirni človeški občutek.

Ko je materialni dosežek tlakovan s temelji etične načelnosti in častoljubja, takrat resnično dobimo osebo, ki v sebi nosi tisti pomemben košček sestavljanke, iz katerega se gradijo vodje.

Spoštovanje, čeprav skrivnosten pojav za intelektualni aparat človeka, je daleč od skrivnosti za naše notranje bitje, ki spoznava svet z uporabo veliko bolj subtilnih in modrih orodij spoznanja. Biti v stiku s to sposobnostjo pomeni biti potopljen v tisto izvirno bistvo, ki človeka dela človekom.