Je li bolje početi razgovor s Dodikom, nego da nas Čović ucjenjuje trećim entitetom kroz Izborni zakon?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Milorad Dodik, SNSD in partnerji so izvedli poskus napada na ustavni red Bosne in Hercegovine. In to je neizpodbitno dejstvo. Tako kot je neizpodbitno dejstvo, da pravosodno-policijskemu aparatu BiH ni uspelo reagirati, kot bi moral – s prijetjem tistih, ki so napadali ustavni red. Vendar pa so odločitve Ustavnega sodišča BiH, s katerimi so bile do končne odločitve razveljavljene, in iz katerih je NSRs streljal v ustavni red Bosne in Hercegovine, onemogočile razvoj nadaljnjega načrta Milorada Dodika.

Dodik danes deluje kot kesnik, pripravljen sprejeti dokončno nevtralizacijo zahtev. Še bolj pripravljen, da se politični tokovi v Bosni in Hercegovini vrnejo na tir, na katerem so bili pred začetkom leta 2025.

In čas je, da se po več kot dveh mesecih sage o kaznovanju napada na ustavni red BiH nekdo v Sarajevu začne resneje ukvarjati s političnimi možnostmi za izhod iz krize, ki očitno nikomur ne ustreza, najmanj pa državi, ki jo drži v pat poziciji.

Danes je več kot jasno, da blickrig, ki so ga poskusili veleposlanik z iztečenim rokom Michael Murphy in njegovi politični puleni Elmedin Konaković, Nermin Nikšić in Edin Forto, ni obrodil nobenih rezultatov.

Nasprotno, bagri in gumice, s katerimi so Konaković in ostali Trojke poskušali odstraniti Dodika in izbrisati njegove sledi iz oblasti, so se spremenili v večcevni izstreljevalnik želja in ciljev, s katerimi je Dragan Čović poskušal izkoristiti pat pozicijo.

Podcenjevanje moči Dragana Čovića in njegove vloge pri poskusu strmoglavljenja Milorada Dodika nas je pripeljalo v situacijo, da ministri SNSD-ja držijo ključ srbskega pariteta v Svetu ministrov, medtem ko ima SNSD nadzorni mehanizem v Domu narodov. Torej, država je ostala ujeta, ker Čović ni niti pomislil, da bi ustrelil v hrbet starega prijatelja in partnerja Milorada Dodika.

Z odhodom Murphyja je Trojka ostala obglavljena, blickrig pa se je spremenil v fiasko, ki danes državo drži v političnem kaosu, hkrati pa jo vleče v resne varnostne in ekonomske težave.

Trojkin poskus, da bi se rešila s partnerstvom s šibko opozicijo iz RS, ni imel niti teoretske možnosti za uspeh. Prvič, ta opozicija nima objektivne moči v Parlamentu BiH, drugič, in bistveno težje, Čović ne želi zamenjati korpulentnega Dodika za politično drobiž v likih, kot so Vukanović, Borenović in Miličević.

Vendar pa je Čović v slabosti opozicijarjev iz RS in zvestobi Trojke videl priložnost, da uresniči cilje, ki jih v zadnjih dveh desetletjih ni mogel. Ključni cilj vseh ciljev Latina iz haciende je model volilnega zakona, ki trajno omogoča HDZ-ju člana Predsedstva BiH, medtem ko se entiteta FBiH deli na dve volilni enoti. Vse to je zavil v celofan, skozi katerega Trojka ne vidi skritega bistva, opozicijo iz RS pa to itak ne zanima.

Rešitev vseobsežne krize v Bosni in Hercegovini se je tako zataknila med prvostopenjsko obsojenega napadalca na ustavni red in politične cilje modrega Čovića. Okoli tega prepada se v krogu vrti politično nedoraslo Murphyjevo igrišče.

Pat pozicija nikomur ne ustreza. Čovićev predlog Bosni in Hercegovini ne ustreza, saj bi njegova realizacija pomenila njeno dokončno delitev. Edini, ki je pripravljen govoriti o svojih ciljih, sodbi in obtožbah, je pravzaprav Milorad Dodik.

In menim, da je čas, da se v Sarajevu nekdo dvigne iz plavanja v blatu in pokaže pripravljenost za pogovor. Kajti, ne glede na to, kako nam aktualni sarajevski oblastniki in njihovi analitiki ponujajo argumente, da s napadalcem na ustavni red ni pogajanj in pogovorov, je neizprosno dejstvo, da je Milorad Dodik že pred 27. februarjem izvajal široko paleto napadov na ustavni red, pa to ni motilo trojice, da nam ga ponuja kot legalnega in legitimnega partnerja za oblast, ga etiketirajoč kot evropskega Dodika.

Danes je tudi njim jasno, da Dodik ni ne reformiran ne evropski, ampak je edina sila v entitetu RS, s katero se lahko dogovorjeno realizira. To je dejansko stanje in to narekuje udeležence za pogajalsko mizo. Kaj in kako bo sarajevska politika prinesla na pogajalsko mizo, mora biti širše opredeljeno, ker na žalost v mestu na Miljacki nimamo nikogar podobnega Dodiku in Čoviću, zato bi jim javnost morala odpreti oči in zahtevati, da z Dodikom pogoj za pogajanja postane državna lastnina, dokončna rešitev vprašanja meja, vrnitev v ustavno-pravne okvire BiH…

Alternativa pogajanjem z Dodikom ni in ne more biti kockanje z interesi države in vsakega posameznika v njej, kar pa bo posledica navajanja na pat pozicijo kot novo normalnost pod Čovićevo izsiljevanjem interesov za odpiranje poti k tretjemu entitetu. Kajti, Trojka nam danes ponuja zgodbo o Čoviću tako, kot nam jo je včeraj pripovedovala o Dodiku.

In ja, kar zadeva sodbo Dodiku zaradi nespoštovanja odločitve Christiana Schmidta, ta ne bi smela biti vprašanje, ki obremenjuje in ovira sarajevsko politiko, da se odzove Dodiku. Kajti, Bošnjaki so v Sarajevu spoštovali njegove odločitve, pa se jim to zdaj kot učinek bumeranga vrača po vertikalah in horizontalah. Namesto da bi imeli na oblasti tiste, ki nosijo legalnost volilnih zmagovalcev, imajo za predstavnike Schmidt-Murphyjeve politične nedonošenčke. Dodik si tega ni želel dovoliti, ali bo plačal ceno, je odvisno od drugostopenjske sodbe, do takrat pa je pravnomočno nedolžen.

Sarajevska, bosanska, bošnjaška ali kakorkoli jo opredelili, politika se mora osvoboditi okov naivnosti, da bodo nekateri centri moči rešili naše probleme, kajti očitno je, da se trenutno cel svet davi v težko rešljivih problemih. In celo, če se ne bi davil, vemo, da ta svet, ki ga imenujemo mednarodna skupnost, nikoli ni bil pripravljen do konca kakovostno reševati vprašanja Bosne in Hercegovine.

Čas je zaradi vseh nas, da se z Dodikom poskusi pogajati, kajti on vendarle govori bosansko bolje kot angleško!