Jaz sem Bosanec, to ni vaša stvar!

Napisal: Rasim Belko (apostol bosanstva)

Jaz sem Bosanec.

Vsakič, ko to izrečem v razpravi z nekom, ki se izreka Bošnjak, sledi salva vprašanj in podvprašanj z obvezno namero sklepa, da mi, ki se izrekamo in čutimo Bosanci, delimo bošnjaški narod in njegovo enotnost.

V bistvu ni tako, vendar je malo Bošnjakov, ki uspejo razumno razpravljati o tej temi, ne da bi jih obremenjeval čustveni pritisk in neka negotovost glede lastne izbire. Celo v akademskih razpravah v medijskem prostoru pogosto žalijo vsakogar, ki si upa javno izreči, da je Bosanec. Zakaj je tako, bo moral raziskati nekdo, ki mu je to bližje od avtorja teh vrstic.

Bosanstvo ne izključuje bošnjaštva in obratno, to je resnica, ki jo je sinoči v debati na Face televiziji izrekel pravni strokovnjak Enver Išerić. Jaz se resnično ne čutim Bošnjak in ne obstaja medijski pritisk, zgodba ali argument, ki bi mi to vsilil. Vendar pa tudi nikomur, ki je etnično Bošnjak, Srb ali Hrvat, ne oporekam, da se čuti ali ne čuti Bosancem.

Individualna pravica do kakršnekoli opredelitve ne more in ne sme biti pod pritiskom nekega kolektivnega interesa in prepričanja. Bosanstvo je narodnost, bošnjaštvo etnična pripadnost. Tako kot so v Bosni in Hercegovini etnične skupine tudi bh. Srbi in Hrvati.

Nepotreben je torej vsak poskus vsiljevanja nečije pripadnosti kot kolektivne svetosti, ne glede na to, ali je razlog zagovarjanje interesa ali kaj drugega. In zato, čeprav se čutim Bosancem, sem še bolj prepričan, da me v nobenem primeru ne more predstavljati samozvani strokovnjak za vse in vsakogar, lažni propagandist bosanstva Suad Kurtćehajić.

A Kurtćehajić je bil drugi udeleženec sinočnje debate in je poskušal prepričati vse prebivalstvo, da bi delitev bošnjaškega naroda na Bosance in Bošnjake v smislu popisa prebivalstva bila domnevna rešilna karta Bosne in Hercegovine.

Preden pojasnim, zakaj menim, da je to nepotrebno, moram poudariti, da je Kurtćehajić eden tistih primerkov, na katerih Milorad Dodik gradi zgodbo o »Bošnjakih kot konvertitih«. Kajti danes je ta najglasnejši zagovornik bosanstva še včeraj bil najglasnejši zagovornik bošnjaštva.

Pisali so dela, prepričevali vse v potrebi, da bi bili Bošnjaki, ponujali argumente, ki jih danes imenuje laži. Če je lagal takrat, s čim lahko Kurtćehajić dokaže, da ne laže danes. V bistvu laže in seje nemir v kontinuitetu, zato je število ljudi, ki nasedajo njegovi zgodbi, minorno, njegovi projekti pa obsojeni na propad. Edini uspeh dosega pri okupaciji javnega prostora s propagando, zato se postavlja vprašanje, v čigavem interesu to počne?

Zakaj je neumnost trditev, da se morajo Bošnjaki na popisu prebivalstva razdeliti (približno 30 % Bošnjakov in 20 % Bosancev), da bi eto Bosna in Hercegovina kot država bila boljša, močnejša…?

Prvič, bosanstvo se ne popisuje, ker je vsak človek z osebno izkaznico te države Bosanec, ne glede na to, ali se tako čuti ali ne. Pravzaprav, ko gre za pripadnost bosanstvu, obstajata samo dve skupini: tisti, ki se tako čutijo, in tisti, ki to zanikajo, a so v bistvu Bosanci.

Etnična pripadnost je povsem druga kategorija in tu je absolutna svoboda vsakega človeka, da na popisu zapiše, kateri etnični skupini pripada. Deliti eno etnično skupino, da bi se domnevno ugodilo Evropi, kot to zagovarja Kurtćehajić, je nesmiselno.

Prvi razlog je, da Bošnjaki ne bi bili problematični, če bi bili nekakšni agnostiki, oni v bistvu predstavljajo problem zahodnim delom predvsem zato, ker so muslimani. Tako kot po isti matrici predstavljajo problem muslimanski Bosanci. Drugi razlog proti tej zgodbi se kaže v dejstvu, da bi z uresničitvijo Kurtćehajićeve neumnosti iz bosanske nacije dobili etnično skupino Bosancev, kot četrto, kar je nesmisel. Spreminjati narod v etnično skupino je samo po sebi kontraargument Kurtćehajićevi zgodbi.

Kurtćehajića je treba ignorirati, ker vse, kar je do zdaj počel, je bilo neuspešno, zato vsaka medijska pozornost njegovemu delovanju nima resnega učinka, razen nemira in nepotrebnih razprav.

Vendar pa obstajajo kurtćehajići tudi v tistem delu, ki bi s agresivnimi kampanjami in žaljivimi besedili povzdignili bošnjaštvo kot neko svetost, vsakogar, ki se ne identificira z bošnjaštvom, pa spremenili v heretika, ki ga je zaželeno pregnati.

To so de facto fanatiki, ki delujejo po istih šuštečih motivih kot Kurtćehajić, decibeli njihovega divjanja v javnem prostoru pa so odvisni od količine šuštečega papirja. In oni so pravzaprav nevarnejši za bošnjaštvo kot katerikoli podoben Kurtćehajiću.

Kajti tudi najboljše ideje postanejo ogabne, ko se širijo in vsiljujejo s fanatizmom, preganjanjem drugače mislečih in na koncu risanjem met na čelo. In ni malo tistih, ki prisegajo na bošnjaštvo in frenetično napadajo vsakogar, ki se tako ne čuti, a živi na njihovem območju in je še po naključju musliman.

Takšnih je preveč v medijskem prostoru, v zadnjem času pa so vse aktivnejši misijonarji na šušteči pogon, ki obiskujejo zmedeno dijasporo in se bogatijo na »žrtvovanju za obrambo Bošnjakov«.

Od njih, kot tudi od Kurtćehajića, nikakršne koristi nimajo tisti, ki jih tobože zastopajo!

Zato je treba obema zapreti vrata v javnem prostoru, ker je veliko več tem, ki so pomembne za Bosno in Hercegovino, kot pa teh razprav!