Napisal: Armin Sijamić
V nedeljo so bile v Venezueli predsedniške volitve, na katerih je po uradnih rezultatih zmagal aktualni predsednik Nicolás Maduro Moros. Združena opozicija zavrača priznanje rezultatov in trdi, da je njihov kandidat Edmundo González Urrutia zmagovalec volitev.
Še ene volitve v Venezueli so minile po podobnem scenariju kot v zadnjem desetletju. Maduro trdi, da je zmagal, opozicija pa, da je bila oropana. Tudi nastop kandidatov je bil skoraj enak. Maduro trdi, da je opozicija služabnica Washingtona in velikega kapitala, opozicija pa, da država drsi v katastrofo.
V razdeljenih družbah obe strani pogosto pretiravata s svojimi ocenami, vendar volivci v Venezueli izbirajo med dvema stranema. Ne nastopajo sile, ki bi rekle, da bodo dobre strani Madurove vladavine ohranile, slabe pa spremenile.
Chávezova zapuščina
Čeprav se to na Zahodu sliši kot bogokletstvo, je treba povedati, da je imel Maduro v svojem vladanju pozitivne stvari, oziroma da je jahali na tistem, kar je dosegel njegov predhodnik Hugo Rafael Chávez Frías. Na primer, pred Chávezovim prihodom na oblast milijoni prebivalcev niso nikoli imeli priložnosti, da jih zdravi zdravnik, čeprav je država v absolutnih številkah stala bolje kot danes. Dobiček od prodaje nafte je ostajal v rokah ozkega kroga ljudi, medtem ko milijoni od tega niso imeli nobene koristi.
Chávez je tudi danes Madurova glavna opora, čeprav se s te točke gledišča lahko reče, da je aktualni predsednik ena večjih napak predhodnega. Madurovi spodrsljaji so ogromni in opozicija ga upravičeno kritizira za mnoge stvari. Nekdanji voznik avtobusa, ki je do Cháveza prišel preko delavskih sindikatov, nima veščin za uspešno vodenje države, kot je Venezuela.
Maduro za vse težave krivi Washington in sankcije, kar je deloma res. Toda njegova vlada se je izkazala za nesposobno proizvesti tudi gorivo, zato ga je Iran reševal s pošiljkami, trgovine pa so bile prazne. Čeprav je to posledica tudi sankcij, ni opravičila, zakaj Venezuela ni razvila perutninarstva, ko je državi primanjkovalo mesa in jajc. Ali da država, ki se nahaja v Amazoniji, nima načina za proizvodnjo toaletnega papirja, celo v letih, ko je v sosednjem Braziliji oblast imela njemu blizu levica.
Poleg tega po ulicah Venezuele divjajo tolpe in bilo je let, ko so število umorov v tej državi primerjali s številom umorov v Iraku ali Libiji, kjer je potekala vojna. Po novem krogu sankcij, ki jih je uvedel takratni ameriški predsednik Donald Trump, je državo zapustilo več kot pet milijonov ljudi, ki so prešli v sosednjo Kolumbijo, medtem ko se razvija prekogranični kriminal vseh vrst.
Prozahodna opozicija
V svojem boju z opozicijo Maduro nima ustvarjalnosti. Do njih se obnaša z močjo in jih obtožuje izdaje in služenja Washingtonu, kot nadaljevanje tistega, kar je počel Juan Gerardo Antonio Guaidó Márquez, ki ga je Zahod priznal za predsednika Venezuele in kasneje to priznanje v veliki meri umaknil.
Ta narativ se krepi zaradi opozicije, kar se je dokazalo tudi pred temi volitvami. Na volitvah za opozicijskega predsedniškega kandidata je zmagala María Corina Machado Parisca, vendar ji je oblast prepovedala kandidaturo, ker naj bi pred tem pozivala k intervenciji proti Venezueli in zahtevala sankcije. Machado Parisca je nato podprla malo znanega Gonzáleza Urrutijo kot kandidata.
Machado Parisca je dolgoletna političarka in njena politika je bila vedno, da se porazi „chavizem“, torej politika, ki jo je utemeljil bivši predsednik in jo je slabo nadaljeval Maduro. Njena navezanost na Zahod in poziv k obračunu s politiko, ki je milijonom ljudi omogočila dom, zdravstvo in šolstvo, je Maduro izkoristil in okoli sebe zgradil bazo volivcev, ki mu vedno daje veliko glasov, ne glede na stanje v državi.
Oktobra lani se je Maduro z Washingtonom dogovoril, da bo izboljšal volilne pogoje in v zameno dobil ukinitev dela sankcij na prodajo nafte za šest mesecev. Pred volitvami mu je ta denar dobro prišel, preden so bile sankcije ponovno uvedene po poteku roka.
Geopolitična igra
Vlada trdi, da je Maduro na volitvah dobil nekaj več kot 51 odstotkov glasov, González Urrutia pa 44 odstotkov. Opozicija trdi, da je njihov kandidat dobil 72 odstotkov glasov. Na ulice so stopili privrženci tako oblasti kot opozicije. Medtem ko oblast trdi, da gre za novo obarvano revolucijo, podprto od zunaj, ki so jo v Venezueli večkrat sprožili, opozicija trdi, da brani ljudsko voljo.
Kmalu po objavi rezultatov so se v regiji in svetu oblikovali trije bloki. Eni so podprli Madura, drugi opozicijo, tretji pa pozivajo k preglednemu štetju glasov. Vendar takšno štetje je zdaj nemogoče izvesti, ne da bi vsaj ena stran imela dvome. Madura so podprli Rusija, Kuba, Bolivija, Honduras, Nikaragva in drugi. Opozicijo so podprli ZDA, Argentina, Čile, Peru, Kostarika, Salvador in drugi. K dodatnim preveritvam rezultatov so pozvali Brazilija, Mehika, Kolumbija, Španija...
„Ljudje Venezuele so mirno in v velikem številu glasovali o prihodnosti svoje države. Njihova volja se mora spoštovati. Zagotavljanje polne preglednosti v volilnem procesu, vključno s podrobnim preštevanjem glasov in dostopom do volilnih evidenc na voliščih, je ključnega pomena,“ je dejal vodja diplomacije Evropske unije Josep Borrell, s čimer je v bistvu povzel volilni dan, nadaljevanje tega, kar verjetno sledi, in kako bodo obravnavani rezultati volitev, oziroma ali bo imel Maduro dovolj moči, da se obdrži na oblasti v svojem tretjem šestletnem mandatu.
Trpljenje Venezuele se nadaljuje. Država, ki ima največje potrjene zaloge nafte na svetu, bo še naprej trpela ekstremno revščino, kjer se mesečna plača v približno dvajsetih mesecih giblje od nekaj do nekaj sto ameriških dolarjev. Paradoksalno, zaradi nafte. Tako je podjetje Petróleos de Venezuela, S.A. (PDVSA) postalo najpomembnejša dejstvo v politiki do te države.
Ta nafta je magnet za ZDA in Kitajsko, pa tudi za Rusijo. Ko je Zahod Rusiji uvedel sankcije zaradi agresije na Ukrajino, je bila ideja Washingtona, da bi Venezuela zapolnila vrzel na trgu, še posebej v Združenih državah, kot je bilo že v preteklosti. Toda dogovora z Madurom ni bilo, deloma zaradi njegovih zahtev po odpravi vseh sankcij in da se nihče ne vmešava v posle Venezuele, kar pomeni, da prenehajo podpirati opozicijo, deloma pa zaradi nasprotovanja v Washingtonu, zlasti Trumpovih privržencev.
Od nedelje so ljudje na ulicah Venezuele in nihče ni prepričan, kako se bo situacija odvijala. Toda zagotovo je, da se Maduro ne bo odrekel oblasti, razen če bo prisiljen, kar bo ponovno pojasnil s potrebo, da „chavizem“ živi. Ko je leta 2013 začel predsedniško kampanjo, je izjavil, da mu je v kapelo, kjer se je sam molil, priletela ptica in da je to bil Chávez, da bi mu dal blagoslov. Ali mu bo tokrat nekdo prišel v molitvah, ni znano, toda če pride, mu bo zagotovo rekel, da je boljši od opozicije in da morata ljudstvo in vojska braniti predsednika, ki deset let živi na slavi svojega predhodnika. To bo dovolj, da mu bodo mnogi spet dali podporo.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
