Ivo Komšić v globokih vodah hrvaškega etnocentrizma

Profesor Enver Halilović je poslal odgovor na besedilo Ive Komšića, "Z bosansko nacijo" proti ZAVNOBiH-u", (tačno.net, 16. 02. 2024.)

"V besedilu "Z bosansko nacijo" proti ZAVNOBiH-u", se je Ivo Komšić teoretično in politično nedostojno predstavil glede: Referenduma v BiH (1992.), zgodovinskega pomena in pomena ZAVNOBiH-a, Daytonskega ustava za BiH, mednarodnega priznanja BiH, odnosa bosanske nacije in možnih zgodovinskih političnih projektov t.i. bošnjaškega entiteta v BiH, bosanske nacije kot bošnjaškega nacionalističnega projekta, o trietničnem nacionalnem značaju BiH itd.

1. Na referendumsko vprašanje (1992.) o suverenosti in neodvisnosti BiH so glasovali izključno državljani BiH, ne narodi BiH, kot trdi Ivo Komšić. Vprašanje se je glasilo: "Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državo enakopravnih državljanov, narodov BiH - Muslimanov, Srbov, Hrvatov in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo?" Referendumsko vprašanje je bilo postavljeno: (1) neposredno državljanom BiH; (2) v vprašanju državljanom, za vejico, je dodano "narodi BiH"; (3) navedena so imena narodov, ki so bila v takratni Ustavi BiH, Muslimani, Srbi in Hrvati; (4) vendar je ob imenih omenjenih narodov, kar je izjemnega pomena, v istem delu stavka, v kontinuiteti, brez vejice ali kakršnegakoli drugega ločila, dodan še en del vprašanja, ki, kot vidimo, glasi: "in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo", ki živijo v BiH.

Zaradi navedenega dodatka v referendumskem vprašanju, je nesporna pravica do BiH, v vsakem pogledu, ne le državljanov, pripadnikov omenjenih etnokulturnih skupnosti, narodov: Muslimanov (Bošnjakov), bosanskih Srbov in bosanskih Hrvatov, temveč, prav tako, enako, tudi državljanov, pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo, Judov, Romov, narodnih manjšin v BiH itd. Na referendum niso bili povabljeni k glasovanju le pripadniki treh, temveč vseh narodov v BiH, ne glede na to, koliko jih je bilo po številu ali odstotku glede na celotno število prebivalcev BiH. Z referendumom o suverenosti in neodvisnosti BiH (1992.) je bila izglasovana državljanska država vseh narodov, etnokulturnih skupnosti, ki v njej živijo, ne pa trietnična suverena in neodvisna država BiH, kot jo zagovarja Ivo Komšić.

Referendumsko vprašanje ni bilo le oblikovano kot državljansko, ne etnično vprašanje, temveč je bilo tudi samo glasovanje državljansko, ne etnično. Na njem so glasovali državljani BiH s skupnih, državljanskih volilnih seznamov, ne državljani z ločenih, zasebnih, volilnih seznamov narodov. Ivo Komšić na eni strani kritizira moje stališče o državljanski utemeljenosti BiH na referendumu, na drugi strani pa sam priznava to dejstvo.

"Na referendumu so državljani glasovali za suvereno in neodvisno državo", piše Komšić.

2. Daytonski ustav BiH ni zasnovan na izidu referenduma in njegovem vprašanju državljanom o suverenosti in neodvisnosti BiH. On je državljansko referendumsko vprašanje in državljansko glasovanje v BiH transformiral v etnični politični ustav. Daytonski ustav BiH je zato neevropski in nedemokratičen ustav, v nasprotju z vsemi standardi človekovih pravic v demokratičnih državah EU. To oceno je izrekel Evropski sod za človekove pravice v vseh doslej sprejetih sodbah državljanov BiH v zvezi z njihovim ustavnim statusom v BiH. Te dokazujejo nasprotje ustave BiH z evropskimi konvencijami in deklaracijami o človekovih pravicah v Evropi. Evropski sod za človekove pravice je sprejel dve skupini sodb: (1) sodbe, ki se nanašajo na kolektivne pravice, pravice etnij, narodov: sodba Sejdić in Finci proti BiH (2009.); (2) sodbe, ki se nanašajo na državljanske, individualne, človekove pravice: sodba Zornić proti BiH (2014.), Pilav proti BiH (2017.), Pudar proti BiH (2021.), Kovačević proti BiH (2023.).

Sodba Sejdić in Finci proti BiH se nanaša na etnične politične pravice judovskega in romskega naroda.

Sodba jasno daje prav Sejdiću in Fincu, da imata pravico kandidature za člana Predsedstva BiH kot pripadnika judovskega in romskega naroda, ker narodi BiH niso le Muslimani (Bošnjaki), bosanski Srbi in bosanski Hrvati, temveč tudi Judje, Romi in drugi narodi, ki v njej živijo. V ostalih sodbah je Evropski sod za človekove pravice ugotovil diskriminacijo individualnih, državljanskih pravic t.i. konstitutivnih narodov v Daytonskem ustavu BiH. V osnovi je Daytonski ustav za BiH izpeljal slabe vsebine ZAVNOBiH-a do ustavno-političnega absurda.

3. Pod vsebino državljanskega referenduma v BiH, katerega državljansko vprašanje je oblikovala Skupščina BiH, Ivo Komšić podtika HDZ-jevsko livanjsko vprašanje, ki je bilo oblikovano v pripravi na odločitev Skupščine BiH o referendumu. Vendar je Skupščina BiH zavrnila livanjsko etnično vprašanje. HDZ-jevsko livanjsko etnično vprašanje, pripravljeno za referendum državljanov BiH, se glasi: "Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državno skupnost konstitutivnih in suverenih narodov hrvaškega, muslimanskega in srbskega na njihovih narodnih področjih (kantonih)?" Ivo Komšić danes zlobno interpretira državljanski značaj države BiH, izglasovane na njenem državljanskem referendumu (1992.), kot ureditev BiH, projicirano izključno na livanjsko etnično vprašanje.

4. BiH ni mednarodno priznana kot trietnična država, kot neotesano zavaja Ivo Komšić, temveč kot država-nacija. Niso narodi, kot etnične kulturne skupnosti, niti v BiH niti kjerkoli drugje, subjekti mednarodnega prava, in kot etnične kulturne skupnosti nimajo in ne morejo imeti mednarodnega priznanja. Subjekt mednarodnega prava je država kot pravno-politično institucionalno organiziran narod, oziroma nacija. Mednarodna skupnost, Generalna skupščina ZN, ni priznala, niti skupaj niti posamezno, kot suverenih narodov-nacij v BiH: Muslimanov (Bošnjakov), bosanskih Srbov in bosanskih Hrvatov, temveč državo BiH, v kateri so vsi državljani BiH, ne le pripadniki omenjenih treh narodov, en sam edinstven politični narod, bosanska nacija-država. Ivo Komšić ne razume razlike med državo BiH, institucionalno pravno-politično organizirano nacijo državljanov, in narodom kot etno-kulturno skupnostjo, ter tako in zaradi tega ne razume razlike med bosansko nacijo in etno-kulturnimi narodnimi skupnostmi, Bošnjaki, bosanskimi Srbi in bosanskimi Hrvati.

5. Vrhunec licemernih insinuacij v Komšićevih besedilih "Z bosansko nacijo" proti ZAVNOBiH-u" je njegov postulat, ki ga ne dokazuje, ker izhaja iz njega kot vnaprej dane resnice, da "z bosansko nacijo Bošnjaki samo dobijo novo nacionalno ime". Zakaj je to licemeren Komšićev postulat? Odgovor je zelo preprost: ker zelo dobro ve, da je to pošastna laž, ki se v velikohrvatskih in velikosrbskih, kar pomeni, antibosanskih krogih brezpogojno prodaja. Ne bom ponavljal tistega, kar sem že povedal o odnosu obstoječe bosanske nacije in t.i. nacij BiH, o katerih govori Komšić, ker se ne splača ponavljati, bodisi zato, ker tega ni sposoben razumeti, čeprav je to zelo preprosto, bodisi zato, ker bi mu takšna zamenjava, zamenjava imena Bošnjak z imenom Bosanec, zelo ustrezala in bi se popolnoma prilegala njegovemu svetemu nacionalnemu trojstvu v BiH. S takšno spremembo bi se prostor za srbski in hrvaški separatizem političnega Komšićevstva razširil.

Koliko je nesmiselna agit-propaganda Ive Komšića, da je bosanska nacija le "drugo ime" za bošnjaško nacijo, je lahko ugotoviti s primerjalno analizo osnovnih etnokulturoloških značilnosti pripadnikov narodne skupnosti Bošnjak, na eni strani, in kulturoloških značilnosti državljanov Bosancev, na drugi strani.

Primerjalna analiza pomena Bošnjak in pomena Bosanec jasno kaže, kako je: (1) infantilna identifikacija Bošnjakov in Bosancev; (2) kako bosanska nacija, v nobenem smislu, ne more biti novo "nacionalno ime" Bošnjakov, kot trdi Komšić; (3) kako bosanska nacija ne more biti v ničemer sodobna manifestacija bošnjaškega nacionalizma in unitarizma, kot trdi Ivo Komšić.

Bošnjaki so danes v verskem smislu muslimani, ateisti ali agnostiki, medtem ko so Bosanci danes in v prihodnosti v verskem smislu muslimani, katoliki, pravoslavci, judaisti, agnostiki ali ateisti itd.

Glede jezika, govoreni jezik Bošnjakov je bosanski jezik, medtem ko so govoreni jeziki Bosancev: bosanski jezik, srbski jezik, hrvaški jezik, jeziki drugih etničnih družbenih skupin ali kakšen svetovni jezik, za katerega se sporazumno odločijo državljani BiH (npr. angleščina ali nemščina.)

V kulturološkem smislu vsaka etnična skupnost v BiH živi v svojih opredelitvah, nikomur se nič kulturološko ne dodaja ali odvzema. Etnokulturne skupnosti, narodi: Bošnjak, bosanski Srb, bosanski Hrvat, ki jih Ivo Komšić imenuje nacije BiH, v svoji skupni, obsežni bosanski naciji, ostajajo to, kar so bile in kar so.

Za tistega, ki ima minimum sposobnosti opazovanja, je lahko opaziti, da vsebina nacionalnega imena Bosanec ne vsebuje bošnjaškega nacionalizma in unitarizma, niti ni novo nacionalno ime za Bošnjake, kot insinuira Ivo Komšić.

Njegov politični problem ni v tem, da je bosanska nacija resnično bošnjaški nacionalizem, temveč v tem, da mu bosanska nacija zavira hegemonistični hrvaški nacionalizem in separatizem bosanskih Hrvatov v BiH.

Za razliko od Komšićevega svetega komunističnega etno-nacionalnega trojstva v BiH, ki temelji na velikosrbskih, velikohrvatskih hegemonističnih konceptih vse-srbskega oziroma vse-hrvaškega etnocentričnega sveta in enotnosti, na eni strani, in medsebojnih etno-kulturnih razlik med bosanskimi narodi, na drugi strani, je koncept bosanske nacije zasnovan na filozofski antropologiji naravne istosti in na njej temelječi družbeno-politični enakosti vseh ljudi, v konkretnem primeru: Bošnjakov, bosanskih Srbov, bosanskih Hrvatov, bosanskih Judov, bosanskih Romov itd. ne glede na njihove kulturne, verske, razredne, spolne, starostne, etnične in druge razlike. Z zagovarjanjem etnocentričnega koncepta BiH, koncepta etno-kulturnih razlik, z izgovorom na specifičnost BiH, Ivo Komšić brani Srbijo in Hrvaško v BiH, na škodo BiH.

6. Ivo Komšić s politikanstkimi manipulacijami sotonizira bosansko nacijo, med drugim tudi zato, ker je ona, po njegovi manipulativni interpretaciji, "proti ZAVNOBiH-u". Z objektivno zgodovinsko politično analizo ZAVNOBiH-a se lahko ugotovijo njegove pozitivne in negativne strani, glede na dokončno rešitev bosanskega vprašanja.

Pozitivne strani ZAVNOBiH-a med drugim so: (1) priznan je državni identitet BiH; (2) v določenem smislu je priznan politični identitet muslimanov (Bošnjakov); (3) priznano je, da so muslimani (Bošnjaki) del politične substance državnega identiteta BiH. V odnosu do takratnega političnega odnosa Srbov in Hrvatov do Bošnjakov, od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, preko Kraljevine Jugoslavije, je bil ZAVNOBiH pomemben politični premik glede priznanja kakršnegakoli politično relevantnega identitete Bošnjakov in identitete državnosti države BiH.

Hegemonistično imperialistično srbsko in hrvaško politiko posamezno in njuno skupno politiko do političnega identiteta Bošnjakov in identitete države BiH, od odhoda Osmanov do ZAVNOBiH-a, simbolizira in izraža Sporazum Cvetković-Maček (1939.).

Sporazum Cvetković-Maček: (1) zanika obstoj kakršnekoli oblike političnega identiteta Bošnjakov; (2) zanika obstoj kakršnegakoli etnopolitičnega temelja obstoja države BiH, ker naj bi BiH nimela svoje edinstvene etnične skupnosti, da bi zaradi in na podlagi nje lahko upravičila razlog svojega obstoja kot država; po velikosrbskih in velikohrvatskih političnih doktrinah so bosanski Srbi in bosanski Hrvati medsebojno povsem različni narodi, da ne potrebujejo in ne morejo imeti skupne države (BiH), Bošnjaki pa so bodisi bosanski Srbi muslimanske vere ali bosanski Hrvati muslimanske vere, in kot taki tudi oni ne morejo biti etnokulturni temelj oblikovanja in obstoja države BiH. Srbsko in hrvaško zanikanje bosanskega etnopolitičnega temelja oblikovanja in obstoja države BiH ter srbizacija bosanskih pravoslavcev oziroma hrvatizacija bosanskih katolikov sta potekali skupaj in istočasno; danes politični Komšići z zanikanjem možnosti obstoja bosanske nacije zanikajo možnost obstoja države BiH, delajo isto, kar so delali njihovi politični predniki z zanikanjem kakršnegakoli enotnega identitete takratnega bosanskega naroda in državnega identiteta BiH; (3) zanika kakršnokoli zgodovinsko obliko državnega obstoja BiH, ki bi morebiti lahko bil temelj njenega sodobnega obstoja.

Negativne vsebine ZAVNOBiH-a so ostanki in nadaljevanje hegemonistične srbsko-hrvaške politike preteklega zgodovinskega obdobja. Te se sestojijo in odražajo v njegovih naslednjih dejstvih: (1) ustvarjanje dvojnih nacionalnih identitet bosanskih Srbov in bosanskih Hrvatov kot končnih dejanj srbizacije in hrvatizacije bosanskih pravoslavcev in bosanskih katolikov v preteklem zgodovinskem obdobju; (2) politično združevanje bosanskih Srbov z vsemi Srbi izven BiH in politično združevanje bosanskih Hrvatov z vsemi Hrvati izven BiH; v ZAVNOBiH-ovski definiciji Bosne in Hercegovine ni bosanske državnoteritorialne opredelitve bosanskih Srbov oziroma bosanskih Hrvatov, kar nikakor ni bilo ali je moglo biti naključje; (3) omogočen je, v nekem smislu pa tudi legitimiran: (a) neposreden državni in vsak drug vpliv Srbije in Hrvaške na državo Bosno in Hercegovino, v vsakem pogledu; (b) enotni Srbski svet v Srbiji in BiH, oziroma enotni Hrvaški svet na Hrvaškem in v BiH, kot enotna etnonacionalna politična sveta. Ivo Komšić s fetišiziranjem ZAVNOBiH-a fetišizira srbijansko srpstvo in hrvaško hrvatstvo v BiH, seveda na škodo bosanstva, bosanske nacije, državne suverenosti in neodvisnosti BiH.

V vsej zgodovini komunistične oblasti v SFRJ in SR BiH, do neke mere tudi v današnji BiH, je prisotna glorifikacija ZAVNOBiH-ovske trietnične kot tronacionalne formule BiH, politično malikovanje njenega trietničnega svetega trojstva.

Ob upoštevanju njegovih tako negativnih kot pozitivnih strani je opazna in objektivno politično nesporna njegova zgodovinsko-politična ambivalentnost. Vendar je kljub temu ZAVNOBiH proizvedel višji zgodovinski oblik državnosti BiH. Bosanska nacija ni v nasprotju s pozitivnimi, temveč z negativnimi vsebinami ZAVNOBiH-a; čeprav njegov rezultat ni bila suverena in neodvisna država BiH, temveč vstop v novo podrejeno skupnost republik-držav v SFRJ, podobno tisti, ki jo je BiH imela v prejšnjih velikih cesarstvih, Osmanskem, Avstro-Ogrskem, Kraljevini SHS, Kraljevini Jugoslaviji, je ZAVNOBiH obnovil državnost BiH, ki jo je razveljavil Sporazum Cvetković-Maček, in s tem prispeval k emancipaciji današnje bosanske nacije.

7. BiH je postala v polnem smislu suverena in neodvisna država z mednarodnim priznanjem (1992.) šele po njeni krvavi osvobodilni vojni (1992-1995.) Takrat je mednarodna skupnost, Generalna skupščina ZN, priznala in sprejela državo BiH v svoje članstvo in v svojo sestavo kot eno, edino, edinstveno nacijo, komunistično nacionalno sveto trojstvo v BiH pa je dobilo znotrajbosansko politično uporabno vrednost. V nobeni mednarodni organizaciji ni treh stolov za "njene tri narode", obstaja le eno mesto za eno, edino, mednarodno priznano, bosansko nacijo.

Danes z EU in zvezo NATO ne pogajajo o vstopu v njuno članstvo ne Bošnjaki ne bosanski Srbi ne bosanski Hrvati, temveč Bosna in Hercegovina kot edinstvena, ena in edina bosanska nacija, všeč ali ne všeč političnim Komšićem.

8. Dno dna "znanstvene" in politične malicioznosti Ive Komšića je povezovanje in identificiranje ideje bosanske nacije z vojnimi projekcijami t.i. muslimanske države v času bosanskohercegovskega osvobodilnega boja (1992-1995.), z državami: (1) "imenovano 'čedna muslimanska država" razložena v tuzlanskem glasilu "Zmaj od Bosne" (št. 51, 27. 9. 1993.) in (2) "uradni predlog SDA na Skupščini BiH 7. 2. 1994. leta" "tretje republike" "v paketu Unija treh republik" BiH.

Zaradi bralcev tega besedila, ne zaradi političnih Komšićev, poudarjam, da bosanska nacija nima, ama baš, nikakve zveze z vojnimi političnimi projekcijami t.i. muslimanske države, ki so morda obstajale v času osvobodilne vojne v BiH kot t.i. tretji entitet, da je z njimi absolutno nezdružljiva in z njimi absolutno nasprotna. Bosanska nacija, institucionalno pravno-politično organiziranih državljanov države BiH, pod svojo vsebino absolutno ne pomeni: (1) ene etnokulturne skupnosti: bošnjaške, bosanskih Srbov ali bosanskih Hrvatov, temveč vse njih skupaj, enako; v istem pravnem in političnem smislu zajema ne le omenjene, temveč vse druge etnokulturne skupnosti v vsem: družbeno, politično, pravno enake in enakopravne državljane države BiH; (2) nekega etnično omejenega ozemlja države BiH, temveč celotno njeno ozemlje v mednarodno priznanih mejah.

Bošnjaki so pokopali projekte muslimansko-bošnjaškega entiteta, če so obstajali, in pričakujejo, da bodo isto storili tudi drugi narodi BiH.

Na koncu Ivo Komšić reducira stalinsko-kardeljevsko definicijo nacije. V besedilu "Z bosansko nacijo" proti ZAVNOBiH-u" (tačno.net 16. 02. 2024.) definira nacijo kot "etnično-kulturno narodno skupnost"; poleg tega s manipulacijami, zgodovinskimi polresnicami in konstrukcijami o referendumu državljanov BiH (1992.), ZAVNOBiH-u, mednarodnem priznanju BiH, bosanstvu, bosanski naciji, političnem značaju države BiH itd., zlobno ščiti hrvaški hegemonistični etnocentrizem v BiH, kar našo nadaljnjo javno razpravo dela nepomembno.

}