Islamofobija ni lapsus – to je politika: Lokalna logistika za globalni projekt sovraštva

Piše: Amina Čorbo-Zećo

V sodobni geopolitični matrici, ki jo oblikujejo svetovni avtoritarni voditelji, kot so Aleksandar Vučić, Benjamin Netanjahu, Viktor Orbán in Vladimir Putin, je jasno prepoznavna skupna ideološka osnova — uporaba politike, ki temelji na sovraštvu, zločinu in islamofobiji. Kaj šele, ko so Združene države Amerike vložile veto na zahtevo po nujni in brezpogojni prekinitvi vojne v Gazi?

Ti voditelji gradijo svoje režime na konstrukciji „Drugega“ kot grožnje, še posebej usmerjajo retoriko proti muslimanskim skupnostim, s čimer krepijo nacionalistične narative in upravičujejo represivne ukrepe. Netanjahu izvaja politiko apartheida v Izraelu, pri čemer uporablja islamofobični diskurz za marginalizacijo Palestincev in upravičevanje izraelske okupacije.

Orban gradi svojo politiko „krščanske Evrope“ na zavračanju multikulturalizma in migracij, ki večinoma prihajajo iz muslimanskih držav. Vučić uporablja podobne narative, zlasti na Balkanu, kjer so Bošnjaki vse pogosteje demonizirani in prikazani kot destabilizirajoči dejavnik.

Na regionalni ravni politiki, kot sta Milorad Dodik, Dragan Čović, Andrej Plenković in Zoran Milanović, delujejo kot izvajalci del na tej ideološki matrici. Danes smo priča, kako Dodik odprto zanika genocid v Srebrenici in uporablja islamofobijo za spodbujanje separatističnih teženj Republike srbske.

Čović uporablja retoriko „krščanskih vrednot“ za upravičevanje segregacije in marginalizacije Bošnjakov v Bosni in Hercegovini. Nadel si je rokavice ‘evropskega prvaka’, našel partnerje v tako imenovani Trojki, ki ga božajo, medtem ko brezpogojno podpira Dodika. Plenković in Milanović, čeprav se deklarirata kot evroatlantsko usmerjena, pogosto obideta ali zmanjšujeta islamofobične in nacionalistične pritiske, ki jih podpirajo njuni regionalni zavezniki.

Ta koordinacija znotraj Balkana ni izolirana od globalnih tokov, še posebej v Bosni in Hercegovini. Je del širše strategije, ki spodbuja islamofobijo in nacionalizem, kar avtoritarnim režimom omogoča, da skozi ideologijo sovraštva utrdijo svojo oblast in restrukturirajo geopolitične odnose. Liberali v Evropi so dobro uničili idejo svobode, kar Orbanu in podobnim olajšuje pot do oblasti in moči.

Vse to pogosto poteka s prešutnim ali neposrednim blagoslovom močnih zahodnih akterjev, ki v imenu „stabilnosti“ in „boja proti terorizmu“ zapirajo oči pred naraščajočimi zlorabami.

Zato se morajo sile znotraj Bosne in Hercegovine nujno konsolidirati in prenehati s prešutnim dovoljevanjem svojim partnerjem, da se razmahnejo v prizadevanjih, da bi iz naše države naredili tisto, kar si želi vse manj civiliziran svet.

Na koncu, dejstvo, da po seji Upravnega odbora PIC-a nismo imeli komunikacija, temveč le izjavo Christiana Schmidta, jasno govori, da okoli BiH ni soglasja — kar je lahko porazno za prihodnost naše države, še posebej v času, ko se bh. politika bolj kot kdaj koli prej izgublja.