Napisal: Armin Sijamić
V zadnjih dveh dneh je Iran z raketami in droni napadel cilje v treh državah. V noči s ponedeljka na torek so bili napadeni cilji v Siriji in Iraku, včeraj pa v Pakistanu. S tem dejanjem je Iran ponovno potrdil svojo pripravljenost za boj za svoje interese in pokazal nove zmožnosti iranskih oboroženih sil.
Po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra, ki je nato začel bombardirati Gazo, je bilo jasno, da je eskalacija konflikta možna in da bi največji poraženec lahko bile Združene države Amerike in Zahod kot celota.
Bilo je očitno, da problem neobstoječe palestinske države ostaja in da bo jeza milijonov ljudi na Bližnjem vzhodu usmerjena proti Združenim državam kot glavnim zaščitnikom Izraela. To je bilo jasno tudi administraciji Josepha Bidna, ki je od 7. oktobra posvečena Bližnjemu vzhodu. Štiri obiski državnega sekretarja v regiji od takrat in letalonosilke pred obalami Izraela in Irana to dokazujejo.
Antony Blinken je poskušal odvrniti tretjo stran, da bi se vključila v vojno med Izraelom in Hamasom, in mu ni uspelo. Nizkovojna traja in se v zadnjih dneh krepi, kar Washington postavlja v dilemo, kako naprej. Na severu Izraela deluje libanski Hezbolah, iz Jemna Huti omejujejo plovbo po Rdečem morju, proiranske sile v Iraku in Siriji pa napadajo ameriške enote.
Vse to je del odgovora Teherana na lov na (pro)iranske voditelje, ki ga vodita Izrael in v manjši meri Združene države. Zdi se, da se je Iran prilagodil tudi takšni igri in pošilja jasna sporočila, da lahko veliki vojni v regiji vsak trenutek izbruhne, zdaj napadajo baze in posameznike.
Ta teden je Teheran dvignil lestvico v tej nevarni igri za stopnjo višje in Washingtonu sporočil, da imajo ključe do stabilnosti regije, od koder prihajajo ogromne količine energentov in mimo katere potekajo pomembne pomorske poti, ter dokazal, da Izrael ni več izven dosega iranskih sil.
Napad na ISIL in Mossad
V noči s ponedeljka na torek, v znak maščevanja za umor generala Seyeda Reze Mousavija v Siriji in teroristični napad v iranskem mestu Kerman, so iranske rakete padale po sosednjem Iraku, pa tudi po oddaljenem Idlibu. Po iranskih medijih je Islamska revolucionarna garda obstreljevala taborišča ISIL v bližini sirskega mesta Idlib. Raketiranje ISIL s strani Irana ni novost, saj so se iranske sile več let borile proti tej skupini v Iraku in Siriji.
Kljub temu je težko verjeti, da ima ISIL taborišča, še posebej blizu Idliba, ki ga je nadzorovala njim rivalska, večkrat preimenovana Al Kaida, in ostanki sirijske opozicije, ki svoj obstoj dolguje Turčiji, ki se je z Iranom in Rusijo dogovorila, da jih tam obdržijo. Kaj je Iran obstreljeval na severozahodu Sirije, ostaja skrivnost, če ne verjamemo, da ISIL tam ima taborišča. Jasno je le, da je bil ta cilj obstreljevan z razdalje 1.230 kilometrov, po poročanju iranskih medijev.
Sposobnost Irana, da zadene cilj na 1.230 kilometrih in da pri tem njegovih raket ne prestreže ameriška vojska v Iraku ali Siriji, govori o tem, da je Teheran naredil pomemben korak v modernizaciji raket. Pri tem je treba upoštevati, da je od kraja, od koder naj bi bila obstreljevana baza ISIL, ozemlje Izraela oddaljeno skoraj enako. Z drugimi besedami, z različnih krajev v Iranu je celoten Bližnji vzhod v dosegu natančnih iranskih raket.
Iran je sporočil, da je izstrelil štiri rakete „Kheibar Shekan“, oziroma „Razbijalec Kheibarja“. Ime rakete nosi tudi simboliko. V 7. stoletju je bila trdnjava Kheibar prizorišče bitke med Judi in muslimani. Po dostopnih podatkih gre za balistično raketo, ki lahko nosi bojno glavo s petsto kilogrami in ki ima v končni fazi leta sposobnost manevriranja, torej izogibanja prestreznikom ali izbire cilja, predhodno doseže hitrost med 4 in 5 maha.
Nato je Iran v iraškem Kurdistanu, v mestu Erbil, obstreljeval tisto, kar je opisal kot „vohunski center“ izraelskega Mossada, iraški mediji pa poročajo, da je bil v napadu ubit kurdski poslovnež Peshraw Dizayee in več članov njegove družine, potem ko je najmanj ena raketa zadela njihov dom. Šest civilistov je bilo ranjenih v bližini ameriškega konzulata v Erbilu, so poročali iraški mediji.
Proiranski mediji pišejo, da naj bi bil zadeti dom namenjen srečanju uradnikov Mossada in iranskih separatistov, iranskih Kurdov, torej kraju, kjer naj bi se kovala zarota proti Teheranu. Nadalje navajajo, da je bil umorjeni multimilijonar Dizayee „pomemben pri omogočanju komercialnih povezav“ med Izraelom in „subjekti v Kurdistanu“, zlasti na področju prodaje nafte. Tako je Iran poslal sporočilo, da je vsak njihov sovražnik na Bližnjem vzhodu lahko napaden.
Iran se tu ni ustavil. Sinoči je z raketami in droni obstreljeval tudi Pakistan, torej cilje, povezane s „teroristično skupino Jaish ul-Adl“, za katero Teheran meni, da je odgovorna za več napadov z več deset mrtvimi. Ta pakistanska skupina sodeluje s kurdskimi separatisti v Iranu.
Sprememba politike
V samo nekaj urah je Iran pokazal sposobnost, da brani svoje interese po vsej regiji. Ameriška administracija je s tem računala že prej, Joseph Biden pa je že kot podpredsednik v mandatu Baracka Obame zagovarjal dogovor z Iranom o jedrskem orožju in sankcijah.
Vendar pa je dogovor Washingtona in Teherana nesprejemljiv za izraelskega premierja Benjamina Netanyahua, ki je s svojo politiko do Gaze ogrozil položaj Zahoda po vsem Bližnjem vzhodu. Včeraj je iranski ajatola Sayyed Ali Khamenei dejal, da „danes nihče na svetu ne dela razlike med okupacijskim režimom (Izraelom) in Združenimi državami ter Anglijo, in vsi vedo, da sta eno in isto“, s čimer je dejansko pozval ljudi po Bližnjem vzhodu k odporu proti Zahodu.
Nekateri ameriški mediji pišejo, da Bidenova administracija začenja izgubljati potrpljenje z Netanyahuom, vendar jasnih potez Washingtona, da bi to jezo izrazili, za zdaj ni. Iz Bele hiše te dni prihajajo odprta sporočila, da ne želijo vojne z Iranom, česar zagotovo ne želi niti Teheran, saj se popolnoma zaveda vojaške moči največje svetovne sile.
Po iranskem raketiranju Sirije in Iraka so Združene države ponovno napadle Hute v Jemnu, ciljajoč njihove protiladijske rakete, kar je prav tako sporočilo iranskim silam v regiji. Washington s tem sporoča, da je pripravljen braniti svoje interese, pa tudi interese Izraela. Vendar pa še ni prestopljena meja odprte in velike vojne z Iranom.
Novi spopadi na Bližnjem vzhodu, medtem ko Washington poskuša hkrati okrepiti Ukrajino, Izrael in Tajvan, zveni kot recept za katastrofo, saj bi zagotovo trajali več let in bi Iran z zavezniki lahko vojskoval v več državah, s čimer bi do skrajnih meja izčrpal največjo svetovno silo. Po drugi strani pa se Iran zaveda ameriške moči in je s tedenskimi napadi pokazal, da začenja voditi drugačno politiko, ki je bila značilna za Zahod in Izrael, ciljajoč tudi posameznike.
V teh okoliščinah bi pogajanja svetovnih in regionalnih sil lahko bila izhodna strategija, kar ni dobra možnost za Bidna v volilnem letu. Bidnu ostane možnost, da prisili Izrael, da ustavi vojno v Gazi in preloži žogico na stran Irana in njegovih zaveznikov. Teh dneh iz Izraela prihajajo napovedi o umiku dela vojske iz Gaze in napovedi drugačnih vrst operacij, medtem ko hkrati prihajajo sporočila, da bo vojna trajala mesece. Zato Bidenova administracija nujno potrebuje izhod iz tega začaranega kroga. V nasprotnem primeru se bodo mnogi v regiji spraševali, kdo je naslednji na iranskem merku, drugi pa, kako prizadeti Teheran. Takrat bi bilo Bližnji vzhod še težje nadzorovati.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
