Inšpekcijski pritiski, 350 kontrol in sistem brez nadzora: Kdo nadzoruje 'kontrolorje' v Kantonu Sarajevo?

Piše: A.Čorbo-Zećo

Izjava rektorja Univerze v Sarajevu Tarika Zaimovića, da je bila ta institucija v kratkem časovnem obdobju izpostavljena kar 350 inšpekcijskim kontrolam, je odprla vrsto vprašanj, ki daleč presegajo posamezni primer.

Gre za alarmanten podatek, ki kaže na morebitne zlorabe inšpekcijskega aparata, selektivno ravnanje in resne pomanjkljivosti v sistemu nadzora v Kantonu Sarajevo.

– Vse ostalo so le posledice. Inšpekcije so ravnale tako, da so menile, da lahko na univerzi počnejo, kar hočejo, in da nihče ne more reči, da delujejo izven pravnega okvira. Menili so, da so hkrati razlagalci zakonov, sodniki in tožilci ter represivni instrument, ki izvršuje odločitve – je izjavil rektor Zaimović za BHT.

Takšna ocena ne prihaja iz marginalne institucije, temveč z največje in najpomembnejše visokošolske ustanove v državi. Prav zato zahteva resen institucionalni odgovor.

Številka 350 inšpekcijskih nadzorov v kratkem obdobju postavlja ključno vprašanje, ali gre za zakonit in upravičen nadzor ali za načrtovan pritisk? V primerljivih sistemih bi takšna intenzivnost nadzora nad eno institucijo pomenila signal za notranjo revizijo samega inšpektorata.

Vendar iz Kantonalne uprave za inšpekcijske zadeve (KUIP) ni konkretnih pojasnil, kdo je odredil tolikšno število kontrol, po katerih kriterijih je bila Univerza izločena, ali je vodstvo Uprave menilo, da je „normalno“, da se ena institucija skoraj neprekinjeno nadzoruje?

In vse to se je razkrilo z aretacijo glavne kantonalne prosvetne inšpektorice Dalile Hakalović, osumljene zlorabe položaja. Njena aretacija meče novo luč na prejšnje navedbe o represivnem in samovoljnem ravnanju inšpekcij.

Ključno vprašanje, ki se zdaj postavlja, je 'ali je Hakalović lahko delovala samostojno, brez vednosti in soglasja vrha inšpektorata'?

V hierarhično urejenem sistemu inšpekcij množične in pogoste kontrole ne morejo biti rezultat individualne muhe. Če so se dogajale, jih je moral nekdo odobravati, vedeti zanje ali jih vsaj tolerirati.

Kljub temu iz KUIP prihajajo le splošna sporočila o „hitrem in zakonitem ravnanju brez izjem“, brez kakršnega koli odziva na konkretne trditve rektorja Univerze.

Vzporedno s tem primerom se v javnosti pojavljajo neuradne informacije, da preiskovalni organi preučujejo tudi vlogo glavnega kantonalnega proračunskega inšpektorja Dževada Paradžika v določenih zadevah, ki so bile zaznane kot selektivne ali načrtno vodene. Čeprav te informacije še niso uradno potrjene, skrbi dejstvo, da se sploh pojavljajo v kontekstu aktualnih preiskav.

Posebej problematična je dvojna institucionalna vloga, ki jo je opravljal, in sicer na funkciji proračunskega inšpektorja ob hkratnem sodelovanju v nekdanjem protikorupcijskem telesu Kantona Sarajevo.

Takšna koncentracija nadzornih pooblastil v rokah ene osebe nosi resno tveganje samonadzora sistema, navzkrižja interesov in netransparentnega odločanja.

Sicer je KUIP v svojem uradnem sporočilu navedel, da je „v celoti zavezan spoštovanju vladavine prava“ in da daje „polno podporo preiskovalnim in pravosodnim organom“. Vendar takšne fraze ne odgovarjajo na bistvo problema.

Kajti vladavina prava ne pomeni le kaznovanja posameznikov, ko sistem poči, temveč preprečevanje zlorab, jasne mehanizme nadzora in odgovornost vodstva.

Šef Kantonalne uprave za inšpekcijske zadeve Adis Mešić, kot poroča Istraga, je priča v zadevi 'Ajanović in Hakalović', zato se je treba v tem smislu opredeliti in javnosti pojasniti, kaj bo s primeri, ki jih je vodila Hakalović, med njimi sta tudi primer diplome Sebije Izetbegović in Elmedina Konakovića.

Primer Univerze v Sarajevu, aretacija glavne prosvetne inšpektorice in vrsta odprtih vprašanj o delu inšpektorata kažejo na globlji problem v Kantonu Sarajevo: sistem nadzora nad nadzornimi organi skorajda ne obstaja.

V pravni državi je inšpekcija orodje za zaščito javnega interesa, ne pa sredstvo pritiska. Če lahko inšpektorji delujejo kot zakonodajalci, tožilci in sodniki hkrati, potem to ni več vladavina prava, temveč institucionalna samovolja.

Zato javnost upravičeno pričakuje, da se aktualne preiskave ne bodo ustavile pri posameznikih, temveč bodo zajele celotno verigo odgovornosti. Kajti v urejeni družbi tudi 'kontrolorji' ne smejo ostati izven nadzora.