Zgodovina ga demantira: BiH je bila v devetdesetih razorožena, Goganović pa bi spet verjel, da 'vojne ne bo'

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Namestnik ministra za obrambo BiH Aleksandar Goganović je nasprotoval predlogu, da se proračun Ministrstva za obrambo poveča za 28 milijonov mark, namenjenih oboroževanju Oboroženih sil BiH.

Po njegovi logiki (ki se uklapa v 'srbski svet') je dodaten denar nepotreben, ker se „tudi tisto, kar je bilo prej odobreno, ni porabilo“, zato se sprašuje: „Pred kom se branimo? Ne bodo nas napadli sosedje.“

Goganović pa ne vidi ali se dela, da ne vidi, da se prav sosedje pospešeno oborožujejo. Srbija je v zadnjih nekaj letih porabila milijarde evrov za ruska in kitajska letala, helikopterje in raketne sisteme ter redno organizira vojaške parade, na katerih demonstrira moč.

Hrvaška je nabavila bojna letala Rafale in posodablja celoten vojaški arzenal. Niso daleč niti od uvedbe obveznega vojaškega roka. Toda Goganović ne postavlja vprašanja „pred kom se oni branijo“.

Bosna in Hercegovina po njegovi viziji ne potrebuje nič več kot uniforme in škornje, in to le, če se po naključju znajdejo na razprodaji. Oborožene sile naj bi, pravi, raje služile za naravne nesreče kot za obrambo države. Skratka, za poplave grablje, za požare metle, če pa, bog ne daj, pride do vojaške grožnje, nam bodo sosedje verjetno posodili kakšen tank ali dron.

Zgodovina pa nas uči čisto nasprotno. V devetdesetih, ko naj bi JLA formalno „branila vse narode“, se je spremenila v odprto orožje agresije. Orožje, ki so ga plačevali iz Sarajeva, Bihaća in Mostarja, je končalo na tankih in havbicah, ki so razdejale prav ta mesta.

BiH je takrat ostala skoraj razorožena, oblasti so skoraj naivno predale orožje Teritorialne obrambe ali pa jim je bilo ukradeno, verujoč, da grožnje ni. Grožnja pa je prišla bliskovito in prav zaradi nepripravljenosti v prvih mesecih leta 1992 so mnoga mesta plačala strašno ceno.

Morda je Goganović pozabil, a državljani BiH niso, orožje smo morali jemati iz vojašnic JLA, istih, ki so bile postavljene z našim denarjem in zemljiščem. Vojna je takrat prišla, medtem ko so mnogi ponavljali, da je ne bo. Ne bomo vendar spet čakali na isti scenarij nepripravljeni in nezaščiteni.

Zato velja spomniti na star pregovor: „Pripravljaj se, kot da bo jutri vojna, živi pa, kot da bo sto let mir.“ Žal v državi, kjer namestnik ministra za obrambo sporoča, da se nima pred kom braniti, najbolj spominja na to, da je prav brezbrižnost vedno bila najnevarnejši zaveznik vsakega agresorja.

V vsakem primeru Aleksandar Goganović očitno dela in govori v korist sosednjih sil, najmanj pa v interesu države, v kateri prejema plačo.