Hiperpolitizacija v službi elitizma revnih: Kako proračunski jet-set uničuje naše družbe!?

Napisal: Muamer Bandić, poslanec v skupščini KS

Revščina ni le golo pomanjkanje sredstev za življenje, temveč tudi stanje duha in zavesti, torej način razmišljanja in delovanja, ki sam po sebi ustvarja slabo upravljanje z viri, katerega edina verjetna končna posledica je tudi materialna revščina. Skoraj praviloma je osnovna značilnost revne družbe, ki ji vladajo skorojeviči, družbena hiperpolitizacija vsakega njenega segmenta.

Pravijo, da ni nič hujšega in nevarnejšega od revnih, ki se hitro in lahko opečejo. Da je ta izrek resničen, najbolje vidimo po ravnanju in načinu dela naše trenutne oblasti. Dokopali so se oblasti, poteptali vse in pljuvali po vseh, ki so se znašli na tej trnovi poti na vrh piramide moči. Brez vsakršnih zadržkov so izmišljevali laži in manipulirali z javnim mnenjem, kršili vse vrednote in načela, ki so jih javno „zagovarjali“. To je postalo še očitnejše, ko so se končno dokopali željeno želenih položajev in jasno pokazali vsem, da ta skupina skorojevićev nima prav nikakršne mere pri hranjenju svojih lačnih oči in ega.

Tako imamo danes izbrano žensko leta v Bosni in Hercegovini, sicer ženo člana predsedstva BiH, ki je hkrati tudi sponzor manifestacije, ki podeljuje to „prestižno“ nagrado. Ta parapolitični krindž bi verjetno povsod imel informativno vrednost tržnega barometra, če isti ti liki, ki danes svojim ženam kupujejo „prestižne“ nagrade, ne bi zgradili političnih karier z vsakodnevnim pljuvanjem po enakem ravnanju tistih, ki so bili pred njimi. Torej, predstava je ostala ista, le igralci so se zamenjali, ki igrajo isti, stari in prežvečeni tekst.

Sramota za vse nas in pričevanje našega globokega moralnega propada je, da za žensko leta niso bile kandidirane neustrašne matere iz Donje Jablanice in Buturović polja, ki so skakale v deročo vodo, rešujoč otroke, temveč se nagrade delijo ženam politikov, katerih edini življenjski dosežek je slikanje v dragih modnih kreacijah in smehljanje pred kamerami, medtem ko jim možje kupujejo „prestižne“ nagrade s denarjem državljanov.

Zakaj sploh to omenjam? Zato, ker je Trojka vstopila v drugo fazo uničevanja vsega pred seboj. Prevzeli so institucije sistema od vrha do dna in udobno držijo vse vzvode oblasti. Tam, kjer so njihovi kadri nesposobni opravljati svoje delo, niso zamenjali kadrov, temveč so, v maniri diktatorskih režimov, iz banana držav institucije prilagodili svojim nesposobnežem.

Primer za to je Skupščina Kantona Sarajevo, kjer je Poslovnik dobesedno izmaličen, samo zato, da bi en človek skromnih intelektualnih kapacitet, z zelo izraženimi manirami nasilneža nad pravom, lahko vodil seje, kot se mu zahoče.

Tako so ti lažni zagovorniki boja za politične svoboščine in državljanske pravice najvišji zakonodajni organ spremenili v zavod za prestajanje političnih sankcij.

Predsedujočemu so nagradili s činom poveljnika straže z neomejenimi pooblastili, da političnim nasprotnikom, tistim, ki izražajo nestrinjanje z režimom, ki mu je izpolnil življenjsko željo, da postane uniformirana-službena oseba, odvzema in omejuje temeljne demokratične pravice in svoboščine, kot da gre za politične zapornike.

Koga briga, da to nima veze s parlamentarno demokracijo in evropskimi vrednotami, ker je veliko bolj pomembno, da se v Sarajevu odvija nekakšna revolucija. Seveda vam ne bodo povedali, da gre za revolucijo pihanja proračuna in virov najbogatejšega kantona in bogatejšega entiteta v državi BiH, samo zato, da bi se napolnili zasebni žepi obstoječih multimilijonarjev in uresničile sanje današnjega novonastalega proračunskega jet-seta, do včerajšnjih siromakov.

Trenutna dogajanja okoli Univerze v Sarajevu in Nogometne zveze Kantona Sarajevo nam kažejo, da obvladovanje političnih institucij ni konec te nadvse tople človeške zgodbe o uspehu preveč pametnih in preveč poštenih ljudi, ki jim „režim“ ni dovolil, da pridejo do izraza v naši družbi. Se pravi, iz teh dogajanj vidimo, da obvladovanje institucij sistema samo po sebi ne zadovoljuje apetite te lačne skupine skorojevićev, ter da se ne bodo ustavili, dokler si ne podredijo celotne družbene stvarnosti sebi in svojim sebičnim interesom.

In takoj se ogradim, tukaj sploh ne želim prevzeti vloge arbitra, ki bo v katerem od teh dveh omenjenih primerov odločal, katera interesna skupina ima prav, katera pa narobe, temveč želim s temi primeri poudariti za demokratične družbe nesprejemljivo mešanje oblasti/politike v posle Univerze in Nogometne zveze, kar kaže na neverjeten proces hiperpolitizacije naše družbene vsakdanjosti, ki ga izvaja oblast Trojke. Pri tem se moč, ki jo nosijo politični položaji, uporablja kot orodje vpliva za uresničevanje osebnih interesov in ambicij posameznikov.

Samo v tem kontekstu lahko razumemo odločitve Vlade KS in Skupščine KS, ki globoko posegajo v pristojnosti Univerze v Sarajevu in so v nasprotju z njenim Statutom, ter samim konceptom neodvisnosti in depolitizacije univerze v demokratični družbi. Ali pa uporabo političnega položaja ministra, da regulira delovanje združenj občanov, v tem primeru Nogometne zveze, čigar delovanje je regulirano s samim Statutom združenja in ni povezano s političnim sistemom države.

V prvem primeru Trojka ustreza zasebnim interesom posameznikov iz akademskih krogov, ki preko skupščinskih poslancev uresničujejo svoje interese, Trojka pa jim vrača dolgove za pomoč in podporo pri rušenju prejšnje oblasti, povsem zanemarjajoč interese študentov. V drugem primeru pa minister uporablja svoj politični položaj, da bi ustregel samemu sebi pri izboru v upravne organe istega združenja, nad katerim izvaja institucionalni, pravni nadzor.

Vsak od nas lahko najde precej zamer glede dela obeh omenjenih organizacij, vendar ni v skladu z demokratičnimi tradicijami, da se kot politiki, še posebej pa ne kot izvoljeni in imenovani funkcionarji, mešamo v delo organizacij, ki morajo po vseh pravilih ostati izven dosega političnih iger. Iz navedenih primerov vidimo, da so po institucijah političnega sistema na vrsto prišle tudi institucije družbenega pomena, kot je Univerza ali športnega pomena, kot je Nogometna zveza, celo banalni javni dogodki, kot je Izbor ženske leta.

Opazujoč ta dogajanja lahko upravičeno rečemo, da gre za hiperpolitizacijo celotne družbene stvarnosti, kar nas konceptualno uvršča v skupino banana držav, ki jim vladajo diktature, saj je kaj takega mogoče le v totalitarnih družbah. S tem procesom nas novonastali proračunski jet-set in vrednostno oddaljuje od evropskih družb. In to je edina revolucija, ki se trenutno odvija v Kantonu Sarajevo.

Pri tem oblast na vsa zvona sladkosnedno govori o evropskih integracijah, medtem ko se v praksi obnaša kot odličen učenec partijske šole Vladimirja Putina ali Kim Jong-una. Takšna praksa bo imela le en verjeten rezultat, in sicer, da nam bodo ti skorojeviči v celoti uničili družbo in uničili našo sposobnost, da se soočamo z izzivi prihodnosti v nastajajočem globaliziranem, turbulentnem svetovnem redu.