Hercegovska lepotica vsakič, ko znova privre na dan, nosi drugo ime

(Patria) - Reka Trebižat, kot jo imenujejo večji del njenega toka, je ponikalnica, ki se v 'podzemlje' spusti kar osemkrat na svoji približno petdeset kilometrov dolgi poti od Posušja preko imotskega kraja do Ljubuškega in izliva v Neretvo.

Njena posebnost niso le številni slapovi in druge lepote, ki jih ustvarja v kraškem svetu, niti to, da je edina evropska ponikalnica s tako velikim številom ponorov.

V svoji neulovljivosti vsakič, ko se pokaže na površju – nosi drugo ime, piše Punkufer.

Tako jo v Hercegovini in Dalmatinski zagori poznajo kot Culušo, Ričino, Brino, Suvajo, Matico, Vrljiko, Tihaljino, Mlade in – Trebižat.

V okolici Imotskega jo imenujejo Vrljika, od izvira v Peć-Mlinih do pod Klobukom jo imenujejo Rika, nato postane Tihaljina, ko pa se napolni z mlado vodo Mlade, v Trebižatskem polju do Neretve pa seveda – Trebižat.

Po celotni dolžini svojega toka ta reka s svojimi kanjoni, slapovi, ovinki, mostovi, brodi, skakali, prav tako kot s svojimi imeni, pripoveduje o zgodovini kraja, skozi katerega teče, o njegovih ljudeh in kaj jim je pomenila, ter beleži fantastično kraško zgodbo, spleteno iz kamna in vode.

V zgornjem delu toka, ki teče skozi Hrvaško, v Imotskem polju, jo srečamo kot Suvajo, Vrljiko in Matico. Suvaja povezuje akumulacijsko jezero Ričice ali Zeleno jezero s Prološkim blatom.

V bližini je izvir Vrljike, ki po prehodu meje postane Matica. Pri Drinovcih je Matica stoletja ponikala, vse dokler konec dvajsetega stoletja zaradi hidroelektrarne Peć Mlini niso uredili njenega ponora in ustvarili jezera Nuga.

V Peć-Mlinih reka izvira pod imenom Tihaljina in nadaljuje svojo pot proti Neretvi. Iz svojega jamskega izvira se razliva v več slapov in brzic, ob katerih še stojijo stari mlini, po katerih je kraj dobil ime, danes pa je tam tudi priljubljeno izletišče in pustolovski park.

V bližini mostu Kavazbašina iz 19. stoletja so Tihaljino vedno prečkali. Pred izgradnjo mostu so bila tu skakala – kamnite gmote z zravnanim vrhom, težke tudi več ton, ki so povezovale njene bregove.

Ko se Tihaljina napije izvirske vode iz izvira Klokuna pri Klobuku in se spremeni v Mlade, pospeši in se postavlja s svojo lepoto pri slapu Koćuša pri vasi Veljaci, ki ne navdušuje s svojo višino (visok je le pet metrov), temveč s širino.

Pri kraju Otok in reki Prokop naša junakinja postane Trebižat, kot se bo imenovala vse do Neretve. Nekaj kilometrov od Ljubuškega, v vasi Hrašljani, se Trebižat zruši v 15 metrov visok slap Čeveljuša.

V svojem spodnjem toku, pri vasi Studenci, oblikuje slap Kravica, eno najbolj nenavadnih mest tega že tako poetično lepega dela Hercegovine.

Kravica je slap, visok skoraj 30 metrov, z naravnim amfiteatrom s premerom 120 metrov.

Danes je Kravica središče (posvetnega) turizma tega kraja s pustolovskim parkom in zip-lineom, urejenimi sprehajalnimi potmi, plezalnimi smermi in feratami, ki so nadomestile stare mline in stupe za valjanje sukna.

Po Kravici Trebižat mirno teče proti Neretvi, kot da se pravkar ni strmoglavil v enega najlepših kanjonov Hercegovine.

Ob celotnem toku Trebižata ali kakor ga že želite imenovati, so številni sledovi ljudi, od prazgodovine in časov starih Rimljanov, srednjega veka in njegovih trdnih utrdb, dobe Turkov in neštetih legend o nesrečnih ljubeznih, neomadeževani časti in tihem življenju skromnih ljudi, ki jih je določila ta reka.

Njihovi potomci vas bodo danes, na mirnih ovinkih, ki jih ustvarja, kopališčih, ob glasnih brzicah in romantičnih slapovih, pogostili (kot da so vam dolžni) s svežo, pred vami ulovljeno ribo in najokusnejšimi jedmi, nastalimi na majhnih rodovitnih oazah, ki jih je v vročem kamnu in golem kraškem svetu ustvarila Tihaljina ali Trebižat ali ...

Njihova toplina vas bo nahranila prav tako kot muhasta voda te reke hrani tisto malo suhe rdeče zemlje ...