Glas za politiko državljanske države je rešitev za Bosno in Hercegovino, sicer smo na poti Čovića in Dodika!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Težko se je v zadnjih mesecih, zlasti dneh, oteti vtisu, da se zgodovina ponavlja. Državljani Bosne in Hercegovine, zlasti Bošnjaki, ne slišijo prvič groženj o izolaciji in njihovem izginotju, kot je nekoč grozil zločinec Radovan Karadžić, danes pa nadaljuje Milorad Dodik s klici o neki samostojnosti Republike srbske.

Državljani Bosne in Hercegovine so že leta 1991, v odločilnih zgodovinskih okoliščinah, svojo politično usodo v veliki meri predali v roke etno-nacionalnih strank. Te politične strukture, nastale na valu nacionalnih homogenizacij in strahu, so oblikovale politični sistem, ki še danes dominira javni prostor. Tri desetletja pozneje iste matrice upravljanja še vedno določajo politično dinamiko države.

Zaradi resnice je pomembno poudariti, da danes obstaja ogromno število državljanov, ki ne podpirajo takšnega modela. Njihovo stališče se najpogosteje kaže v neudeležbi na volitvah, nekakšnem tihem protestu proti sistemu, v katerem politična zvestoba pogosto temelji na etnični pripadnosti, ne pa na programih, odgovornosti in rezultatih.

Na žalost so se ti državljani odločili za politično abstinenco namesto za boj za državo in družbo, katere predpisi bodo vsem dali enako pravico, da volijo in so voljeni, oziroma državo, v kateri je vladavina prava samoumevna, ne pa etnizirana za dnevno-politične potrebe.

Politični projekt Trojka je dodatno zmedel državljane, saj v tem političnem bloku kolo vodi SDP, stranka, ki že dolgo ne deluje v skladu s svojim statutom! Na koncu je tudi SNSD prišel na oblast na krilih zgodbe o socialdemokraciji, spodbujen s strani Amerike, danes pa je promotor čiste SDS politike iz 90. let.

Vse to vodi v situacijo, da abstinenti niso nujno politično nezainteresirani. Nasprotno, med njimi je precejšen delež tistih, ki si želijo državljanske ureditve Bosne in Hercegovine, države enakih pravic za vse, brez privilegijev in diskriminacije na etnični podlagi, vendar ne vedo več, komu bi zaupana vera prinesla rezultate.

Njihov problem ni pomanjkanje politične zavesti, temveč serviran narativ, da je alternativna ponudba etno-nacionalizmu nevarna in nerazumna, kar je spet voda na mlin tistim, ki delajo na razgradnji države.

Da bomo jasni, artikulacija jasne, dosledne in pogumne državljanske opcije, ob podpori kandidatom, kot je Slaven Kovačević, bi lahko predstavljala politični preboj.

Izbira Željka Komšića kot paradigme takšne politike ni prinesla težav, kot radi poudarjajo v HDZ, o čemer govori tudi Dragan Čović, kar so sprejele tudi tako imenovane probosanske stranke NIP, SDP in Naša stranka, poudarjajoč, da 'ni pošteno', da drugim izbirajo njihove predstavnike.

A edino, kar 'ni pošteno', je, da nas vodijo ljudje, ki ne vidijo, da bi bila brez Komšića pot h končni preureditvi BiH lažja in bolj prehodna.

Zato ključno vprašanje prihodnjih volitev oktobra ne bo le, kdo ima najmočnejšo strankarsko infrastrukturo, ampak kdo lahko prebudi zaupanje, da je državljanska država vprašanje preživetja, ne le politične ureditve.

Izhod iz krize Bosne in Hercegovine ni le v zamenjavi oblasti, ampak v spremembi politične paradigme. Če se okrepi državljanski blok s prepričljivo vizijo funkcionalne, pravne in socialno odgovorne države, potem bi lahko bile naslednje volitve več kot rutinska menjava oblasti, lahko bi bile začetek redefiniranja politične prihodnosti države, kar je več kot nujno, o čemer pričajo sodbe iz Strasbourga.

Vse drugo vodi Bosno in Hercegovino v smeri iz narativa in politik, ki jih režirata Dodik in Čović.