Geopolitika Evrazije: Rusija in Iran gradita koridor, ki lahko spremeni svetovno trgovino

Piše: Armin Sijamić

Agresija Rusije na Ukrajino in sankcije, ki so jih zahodne države uvedle Moskvi, so nekatere projekte upočasnile in prekinile, drugi pa so iz nuje postali pomembni. Eden izmed njih je tudi transportni koridor, ki bi povezal Kaspijsko jezero in Perzijski zaliv, oziroma Rusijo z Indijskim oceanom.

Čeprav je Rusija po površini največja država na svetu, ji njena geografija včasih ne pomaga. Večstoletna prizadevanja Rusije, da bi dosegla topla morja, so dodatno otežena s širitvijo Nata na vzhod Evrope, z vojno v Ukrajini pa je postalo za Moskvo še težje. Natančneje, strateško je postalo nevzdržno, če se bo nadaljeval obračun z Zahodom.

Z opustitvijo sporazuma o ukrajinskem žitu je Kijev napovedal, da so ruske ladje tarča v Črnem morju, Moskva pa nima drugega izhoda na Sredozemlje. Z vstopom Finske in Švedske v Nato postaja položaj na severozahodu Rusije dolgoročno nevzdržen – Baltsko morje postaja dvorišče Nata, zato se zdi Sankt Peterburg bolj oddaljen od preostale Evrope kot nekoč.

Če se bo konflikt nadaljeval, se bodo razmere za Rusijo zapletale. To bi lahko v končni fazi podražilo rusko trgovino, še posebej ko gre za Moskvo in ruska evropska mesta. Na primer, iz indijskega Mumbaja do Moskve bi s Sueškim prekopom v mirnodobnih časih potrebovali približno 40 dni za dostavo blaga. Z projektom, ki ga želita Rusija in Iran uresničiti, bi ta dva mesta postala oddaljena »le« 14 dni poti.

Koridor „Sever-jug“

Od začetka tega stoletja Rusija z manjšimi ali večjimi prekinitvami in različnim entuziazmom dela na izgradnji 7,2 tisoč kilometrov dolgega koridorja. Rusija, Iran in Indija so leta 2000 podpisali, dve leti kasneje pa ratificirali sporazum o gradnji koridorja, ki bo povezal Moskvo preko Kavkaza, Kaspijskega jezera in Perzijskega zaliva z indijskimi pristanišči.

Ta projekt je bil upočasnjen zaradi visokih stroškov, včasih pa tudi zaradi političnih razlogov, saj poleg Rusije in Irana, ki bi od koridorja „Sever-jug“ imela največjo ekonomsko in politično korist, vključuje tudi Azerbajdžan, Armenijo, Turkmenistan, Indijo, Kazahstan in neposredno Oman, Turčijo, Gruzijo, Belorusijo, Sirijo, Pakistan in arabske države Perzijskega zaliva.

Vendar pa Rusiji ta projekt postaja vse pomembnejši, saj se konflikt z Zahodom nadaljuje. Sankcij in prekinjenih vezi ne bo mogoče premostiti čez noč, zato mora Kremlj iskati alternative.

Med vrhom Rusije in Afrike, ki je potekal konec julija, je ruski predsednik Vladimir Putin dejal, da Moskva na omenjenem koridorju pospešeno dela in da bi bilo dobro, če bi na vzhodnih obalah Afrike zgradili več pristanišč, ki bi služila kot povezava med njegovo državo in zavezniki na afriški celini.

Putin in iranski predsednik Ebrahim Raisi sta 17. maja podpisala sporazum o izgradnji železnice od Rašta do Astare. Približno 160 kilometrov železnice bo Rusijo stalo 1,6 milijarde evrov, Iran pa 4,6 milijarde. Gradnja naj bi bila končana v štirih letih, s čimer bi koridorju dodali manjkajoči člen, oziroma bi bili iranska mesta povezana z ruskimi mesti z železnico, ki poteka ob zahodnih obalah Kaspijskega jezera.

S tem dejanjem koridor še ni dokončan, saj je za transport velikih količin blaga potrebna rekonstrukcija železnic, nato pa izgradnja niza vozlišč, cest, celo pristanišč in vodnih poti, saj je ena od idej, povezanih s tem koridorjem, tudi izkopavanje kanala med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom, po katerem bi potekal ladijski tovor.

Kanal bi bil dolg približno 700 kilometrov in bi imel za Iran velik pomen, ne le politični in ekonomski, ampak bi pomagal pri oskrbi sušnih delov države s pitno vodo. Iran o tem od devetdesetih let prejšnjega stoletja pogaja z Rusijo. Moskva ima izkušnje z gradnjo kanalov, kot so Belomorsko-baltiški, Volga-Baltik, Volga-Don in drugi. Strokovnjaki so izdelali projekte, vendar delo ni bilo dokončano. Eden od razlogov so tudi sankcije Zahoda Iranu.

Tako že četrt stoletja iz političnih razlogov ni kanala, tako kot ga ni bilo v zadnjih približno 130 letih, odkar obstaja ta ideja. Takrat je Rusija želela obiti Bospor, Dardanele in evropske tekmece. Evropske sile so na različne načine preprečevale izgradnjo tega kanala, ki bi bil konkurenca Sueškemu prekopu in bi Rusiji odprl pot do južne Azije.

Zdaj, ko je tudi Rusija pod sankcijami in vse bolj oddaljena od Zahoda, ni dvoma, da bo ta projekt obravnavan. Do takrat bo poudarek na železniški infrastrukturi. Junija lani je Rusija »testirala« prevoz pošiljke od finske meje do Indije, preko Kaspijskega jezera in Irana. Po poročilu je 41 ton lesnega laminata prispelo v 24 dneh.

Avgusta so carine Irana, Rusije in Azerbajdžana podpisale sporazum o olajšanem prometu med tremi državami. Septembra se je Turkmenistan pridružil sporazumu o koridorju „Sever-jug“. Novembra je Iran vložil deset milijonov dolarjev v rusko pristanišče Astrahan na Volgi. Aprila letos so Armenija, Iran in Indija razpravljali o gospodarskem sodelovanju in trgovini.

V prvih treh mesecih letošnjega leta v primerjavi s preteklim letom se je po uradnih ruskih podatkih obseg prometa blaga po koridorju „Sever-jug“ podvojil.

Geopolitične implikacije

Odkar je Zahod začel uvajati sankcije Rusiji zaradi invazije na Ukrajino, iz Moskve prihajajo sporočila, da te države ni mogoče osamiti. Po osemnajstih mesecih vojne se vidi, da je Rusijo mogoče osamiti v nekaterih delih sveta, v drugih pa ne. Obhajanje sankcij je iranska specialiteta, zdaj pa njen sosed doživlja podobno situacijo. Zato je logično, da se Rusija še bolj približa Iranu. Teheran bo sodelovanje sprejel, vendar ne za vsako ceno. Iran spada med države, ki vodijo neodvisno politiko in tutorstva katerekoli vrste ne sprejema.

Izgradnja koridorja „Sever-jug“ bi Iranu in Rusiji prinesla številne koristi. Teheran je poudaril, da je pripravljen investirati v ta projekt, celo preko tujih naložb. Po tem, ko so se Rusiji zaprla vrata v večjem delu Evrope, se mora Moskva obrniti proti Aziji, predvsem Iranu in Srednji Aziji, nato pa še dlje proti Indiji, Kitajski in južni Aziji.

Rusko-iranska različica »Svilene poti« bi obema državama prinesla denar od tranzita in ogromno politično moč. To še posebej velja za Iran, ki bi imel ključe dostopa do Srednje Azije in Rusije, kar zagotovo ni dobra novica za iranske tekmece, Zahod ter Egipt in Turčijo, ki imajo ogromne koristi kot pomembni transportni točki. Na primer, železnica, ki povezuje Kazahstan s Turčijo, poteka preko Irana. Poleg tega obstajajo načrti za povezovanje Evrope in Turčije z državami v Perzijskem zalivu, in tudi tu bi Iran lahko igral ključno vlogo.

Vzporedno se v Turkmenistan, ob pomoči Irana, gradi logistična baza, ki bo postala nadaljevanje
koridorja „Sever-jug“ proti osrednjim delom Azije in ruskemu Daljnemu vzhodu. V kratkem obdobju bi vsi ti koridorji lahko postali tudi energetski, oziroma bi na evropski trg dostavljali energente z Bližnjega vzhoda in Srednje Azije, oziroma ruske proti Indiji in Aziji.

Najkrajša pot med Indijo in Evropo, križišče pomembnih prometnih koridorjev in trgovina z naravnim plinom in nafto, so le nekateri od dejavnikov, ki so v igri in ki bodo določili usodo tega projekta. Ker gre za ogromen denar in ogromen vpliv držav, ki bi upravljale te procese, je končni izid negotov, saj se mnogi upirajo tej ideji.

Tako na primer Rusiji ustreza transportni koridor, vendar ne, da bi se naravni plin in nafta z Bližnjega vzhoda dostavljala v Turčijo in Evropo. To ne veseli niti zagovornikov izgradnje LNG terminalov. Zato bo za uresničitev tega projekta potrebno veliko zaupanja in izgradnje prijateljskih odnosov med vsemi državami, ki so v projekt vključene. V zadnjih mesecih obstajajo tudi dodatni razlogi za Rusijo in Iran – preživeti sankcije Zahoda in izvesti protinapad.