Falangizacija patriotskega političnega bazena – najtežji stranski produkt projekta Trojka

Piše: Rasim Belko

Ko je prenehal čelno bojevanje za goli obstoj Bosne in Hercegovine in se začelo bojevanje za njeno izgradnjo, je probosansko domoljubje izgubilo moč. Tančica, ki jo je nekdo namerno navlekel, je odprla pot fenomenu, ki bo postal poguben – probosanskemu falangizmu.

Ta prehod je težko kronološko kirurško natančno začrtati, a okvir je jasen – od Daytona do začetka dvoisobnega tisočletja. Do takrat je bosanskohercegovsko politično tkivo, čeprav krhko, bilo enotno. Po tem se je razdrobilo na drobne falange, ki niso potrebovale zunanjih sovražnikov, dovolj so si same, da uničijo vse, kar je bilo obranjeno.

Pod krinko pluralizma, v tranzicijski kaljuži, si je vsaka vas in vsako pleme želelo svojo falango in svoj proračunski kos pogače. Pravi borci za državo so bili potisnjeni na obrobje, na oder pa so stopili politični faraoni. Dve desetletji je trajalo njihovo menjavanje in razmnoževanje, vse pod domoljubnim dekorjem. Države je bilo vse manj, voditeljev pa vse več, z plačami, avtomobili, kurvami in nepreglednimi privilegiji, ki so jih dobili za tobožnje bojevanje za državo, medtem ko je narod preživljal vojno in povojno bedo.

Najhujša eskalacija pa se je zgodila s projektom Trojka. Michael Murphy in Christian Schmidt sta dosegla tisto, česar odprti sovražniki države niso. Hermetično sta zaprla preostalo državotvorno tkivo in nevtralizirala probosansko politično misel. Trojka je dala končni pečat falangizaciji domoljubne politike – ne skozi moč, temveč skozi brezbrižnost, neodgovornost in pripravljenost, da država postane žrtev majhnih koristoljubnih ambicij.

Danes imamo paradoks, da medtem ko separatistični projekti SNSD-ja in HDZ-ja krepijo, probosanski politični bazen troši energijo na rušenje kantonalnih vlad in kupovanje prebežnikov. USK, ZDK, TK – nanizajo se poskusi strmoglavljenja, ker Trojka, nesposobna soočiti se z Dodikom in Čovićem, poskuša umetno ustvarjati krize, da bi pokazala, da “vlada situacijo”.

V tej jalovi igri NiP in Naša stranka najbolj izgubljata, saj bo cena politične naivnosti leta 2026 previsoka. SDP pa, stari mojster preživetja, izkorišča partnerje kot živi ščit. Skačejo, trošijo se, SDP pa uspeva ohraniti eno najbolj lažnih političnih avreol – tisto o državljanski stranki bratstva in enotnosti, v resnici pa je le zbirni center jugonostalgičnih falang.

In tu pridemo do bistva. Za razpad probosanske politične misli, kot nosilca multietnične državljanske ureditve, je absolutno največji krivec prav SDP.

To je stranka s tradicijo, z infrastrukturo, z bazo – in prav zato ne sme biti oproščena. Ona je nosilka projekta Trojka, ona je proizvajalka falangizma v domoljubnem bazenu.

Naivnost NiP-ja in Naše stranke je razumljiva, seveda ne tudi oprostljiva. Majhni lokalni izračuni DF-ja in Stranke za BiH, kolikor so nenormalni, so v takšni družbi vendarle pričakovani.

Kot je pričakovan, čeprav nesramen, tudi poskus SDA, da oprosti SDP krivde za vse, kar se dogaja. Če se zgodi tisto, kar vse pogosteje slišimo kot napoved, politična sodelovanje SDA in SDP-ja po volitvah leta 2026, bo domoljubni politični bazen izpraznjen in brez vsake ideje za obrambo države, falange rdečih in zelenih dresov pa bodo združeno pustošile po tem, kar je ostalo za pustošenje.

Zato je več kot jasno, izhod po štiriletnem mandatu Trojke bo veliko težje najti kot leta 2022. Falang je vse več, pod vsemi zastavami, in njihovi apetiti nimajo meja. Če se ne uspe ponovno zbrati minimum probosanskega političnega dejavnika, Bosna in Hercegovina vstopa v najtežje obdobje po koncu vojne.

Tisti, ki še imajo moč in odgovornost, morajo spoznati, da naloga ni le strmoglaviti Trojko. Naloga je vrniti državo iz krempljev falangizma. In to je mogoče le, če se streznijo in prenehajo odlašati z odzivom vsi tisti dejavniki domoljubnega političnega tkiva, ne glede na to, v kateri od navedenih strank so. Le njihovo soočenje z voditelji falang in politično spopadanje z njimi lahko odpre prostor, da ideja obrambe, krepitve in razvoja države premaga idejo tajkunizacije tega, kar imenujemo probosanska politika.

In seveda, da je tu resen potencial tako v SDA kot v SDP-ju, a končno smo dovolj zreli, da se naučimo na napakah, ki smo jih delali že prej, misleč, da nas bodo lubenične koalicije rešile težav.

Država je enkrat skoraj zgorela zaradi te lubenice, zaradi dogodkov, ki bodo sledili na področju poskusov preureditve Bosne in Hercegovine, notranje ureditve in evroatlantskih integracij, je nujno, da imamo politično tkivo, ki bo držalo falange zelene in rdeče barve na distanci.

Če se združijo, naj nam je Bog v pomoč.