Račun za protidržavno diplomatsko sramotenje Konakovića in Lagumdžije mora iti na Denisa Bećirovića!

Napisal: Rasim Belko

Medtem ko na notranjem parketu z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi poskušajo preživeti na oblasti, ki so jo dobili kot vsiljeni služabniki srbsko-hrvaške politike v Bosni in Hercegovini, perjanice projekta Trojka (SDP, NiP, NS) kažejo, da so lahko tudi na mednarodnem parketu izjemno uspešni pri služenju interesom naših sovražnikov.

Elmedin Konaković, predsednik stranke Ničije in prolazno (NiP), je že od začetka konflikta na Bližnjem vzhodu pokazal, zakaj je bil v Svetu ministrov sprejet kot pripravnik na čelu diplomacije naše države. Ne da bi vprašal kogar koli, niti tiste, ki so mu ustavno nadrejeni (Predsedstvo BiH), se je Konaković odločil vmešati v bližnjevzhodno blato, čemur se v največji meri izogibajo celo nekateri najmočnejši politični magi današnjice, ki vodijo veliko močnejše in pomembnejše države od Bosne in Hercegovine.

Zaradi »skupine državljanov«, ki trdi, da je ustanovila njegovo stranko, česar on kot zanika, je Konaković samovoljno izrazil solidarnost z Združenimi arabskimi emirati, verjetno misleč, da ga bo nekdo jemal resneje, ker se je kot politični amater vmešal v tako velik konflikt. Poleg tega, da je kršil ustavne in zakonske pristojnosti ministra za zunanje zadeve Bosne in Hercegovine, je Konaković pokazal, da ga interesi naše države zanimajo kot lanskoletni sneg na Alpah.

Saj je treba opomniti na dejstvo, da ko se je vodila bitka za Resolucijo o genocidu v Srebrenici, s katero se Konaković in njegov predsednik Denis Bećirović tako nezasluženo hvalita, ZAE niso bile med državami, ki so podprle Resolucijo. Nasprotno, bile so zaveznice Srbije, ki je rušila Resolucijo, ker je bila Srbija agresor na BiH in sopokrovitelj genocida in drugih vojnih zločinov v naši državi.

Toda kaj to pomeni za političnega amaterja Konakovića? Nič, ker on ve, kot vemo tudi mi, da ni bil vsiljen na čelo diplomacije, da bi služil interesom Bosne in Hercegovine. Če bi služil interesom države, bi verjetno vedel, da mu je Predsedstvo BiH šef, in če bi kaj vedel o resni državniški politiki, bi verjetno pogledal, kaj počne Recep Tayyip Erdoğan na čelu Turčije. Turčija ni bila sopokrovitelj resolucije, s katero države GCC (Oman, Katar, ZAE, Jordan in ZDA) zahtevajo obsodbo iranskih napadov na njihova ozemlja. Ker predsednik Turčije ve, kako nezahvalno in še posebej nepotrebno je stopiti v past bližnjevzhodnega kaosa, se je temu izognil, tudi ko so rakete letele na ozemlje njegove države. Prav tako Erdoğan, za razliko od amaterja Konakovića, ve, da politično zanikanje resnice ne služi ničemur drugemu kot opravičevanju dejanskih agresorjev.

In, če govorimo pošteno in izrekamo resnico, Iran kot suverena država je bil močno napaden, umrl je njegov vrhovni voditelj, ti napadi pa so se začeli prav s ozemlja tistih držav, ki danes zahtevajo obsodbo Irana.

Toda kaj resnica pomeni ministru za diplomacijo BiH, ki v Zagrebu klinično umre na vprašanje, ali je bila Hrvaška agresor na BiH, čeprav vsi vemo, da je bila in da to potrjujejo sodbe Mednarodnega sodišča pravice?

Resnici in pravici ni naklonjeno nobeno drugo politično kopile, ki je v času svoje polne politične moči, v nasprotju s stališčem pravosodja Bosne in Hercegovine, nedolžne ljudi pošiljalo v ameriške ječe, da bi ohranilo malo lažne moči v politični kaljuži Bosne in Hercegovine. Ime mu je Zlatko Lagumdžija in on je v zgodbi o Resoluciji VSUN o Iranu izvajalec, ki se bori za še eno priložnost. To je tisti politični služabnik tujih interesov, ki je skupaj z neodvisnimi novinarji komunističnega porekla v smrt poslal najbriljantnejšega generala Armije RBiH Mehmeda Alagića (skupaj z generalom Atifom Dudakovićem), o katerem se danes učijo generali te močne Amerike.

Služabniki so se združili in zdaj služijo vsem in vsemu, razen interesom države Bosne in Hercegovine in njenih državljanov. Ta Lagumdžija bi danes izročil vsakega državljana Bosne in Hercegovine, ki ne misli kot on, v Guantanamo ali kakšno podobno ječo, če bi mu Američani obljubili, da bo spet neka »vaba« z iluzijo politikov v Bosni in Hercegovini. V tej zgodbi zato nisem najmanj presenečen nad njegovim ravnanjem. Kajti politični oderuh, ki se zavestno odloči na svojih plečih nositi usodo otrok, katerih nedolžni očetje so bili izročeni v ameriško mučilnico, nima zadržkov, zato je to le eden od dogodkov, ki to potrjujejo.

In na koncu, ključna oseba zgodbe o izdaji interesov Bosne in Hercegovine se imenuje Denis Bećirović. Ključna oseba in največji krivec vseh notranjih problemov od januarja 2023. leta in vzrok dejstva, da je Bosna in Hercegovina močno pretresena in na robu obstoja, še enkrat bom ponovil, se imenuje Denis Bećirović!

Ta samozadostna politična stranska posledica slabega in neuspešnega prehoda iz komunizma v socialdemokracijo je obudila v življenje potrošenega služabnika tujih interesov Zlatka Lagumdžijo in s svojim glasovanjem pripeljala na oblast Svet ministrov, ki v mandatu še ni sprejel niti enega prodržavnega sklepa ali zakona!

In ne glede na to, kako se oderuško poskuša odmakniti od političnega projekta Trojka, Denis Bećirović je bil in ostal ključna vez, ki temu projektu omogoča, da zelo dobro služi interesom srbske in hrvaške politike. Glas Lagumdžije v VSUN, tako kot delovanje ministrov HDZ/SNSD v Svetu ministrov, ali še huje ministrov Trojke, se mora neposredno obračunati Bećiroviću.

S Konakovićevo politiko in delovanjem imamo pravico biti nezadovoljni, vendar je on amater, ki so ga zdaj vsilili in težko bo kdaj več imel priložnost, da to stori. Bećirović pa je nekdo, ki dve desetletji je prijeten kruh iz državnih jasli, je šel skozi parlamente in politike, a je vseeno privolil biti služabnik in izdajalec za interese sovražnikov Bosne in Hercegovine.

Večkrat smo se v besedilih na teh straneh, pa tudi v drugih medijih, spraševali, koliko časa nam bo potrebno, da popravimo škodo, ki jo povzročata Trojka in njen voditelj Bećirović. Danes, po vsem, tudi po tem sponzoriranju resolucije, ki v končni fazi nič ne pomeni, nam pa veliko škodi, je jasno, da bo popravilo škode težko in boleče, če sploh bo mogoče.

Zaradi tega, zaradi prihodnosti Bosne in Hercegovine, mora biti Denis Bećirović na volitvah politično odstranjen. Da, odstranila ga bo SDP tudi po porazu v Domu narodov, a naj tam čami v opoziciji, naj piše odprta pisma, vsaj ne bo imel moči in oblasti s položaja, s katerega nam je povzročil toliko mednarodne škode.

Kajti Bećirović je tisti, ki mu je povsem upravičeno treba obračunati diplomatsko izdajo interesov Bosne in Hercegovine, izvedeno z gaženjem Ustave in ustavnih pristojnosti.

Konaković pa mora odgovarjati za delovanje mimo Ustave države, ki jo predstavlja, in izdajo interesov te države, politično pa je že v obliki strašila, ki plaši ptice, kmalu ga bo tudi veter političnega streznjenja domoljubov odnesel v preteklost.

Daj Bog, nobenega nasilja ne traja večno!