Facebook falange in politični neznalice: Recept za spor med patrioti in razpad države brez strela!

Piše: Rasim Belko

Ko sem januarja lani zapisal sklep, ki sva ga Muharem Cero in moja malenkost večkrat problematizirala na teh straneh, ki se nanaša na falangizem, niti slutil nisem, da bo po samo enem letu ta falangizem tako otipljiv, da je postalo zastrašujoče.

In takrat sva rekla: “falangizem je stranpot, nevarna za patriotske politike, s tem pa tudi za obstoj države Bosne in Hercegovine”. Vendar resne teme v domoljubni javnosti že dolgo nimajo dovolj pozornosti, ker je pomembno postalo dolgočasno, na vrh pa so promovirane zgodbe nizkih strasti in slabe politike.

Koga v Sarajevu še zanima, kaj domoljubna politika nima strategije, ciljev, rdečih linij, ko je pomembneje, kdo se kako češe, kdo s kom spi, kdo se kocka, kdo pa rine v prvo vrsto. In to ni nič novega, na to se nam je že več kot desetletje skrčila patriotska politika, ki je izgubila vse bitke, tako tiste, ki jih je vodila, kot tiste, ki jih je neupravičeno ignorirala.

A zgodba o falangizmu znotraj patriotskih sil je dvignjena na višjo raven. Na srečo se ta interesno-politični boj še vedno odvija v viralnem svetu družbenih omrežij, a kot je pričakovano, dvignjen na višjo raven v tem prostoru, nihče ne more zanikati možnosti, da se prelije tudi v resničnost, kar bi bilo kataklizmično v trenutku hudega boja za preživetje Bosne in Hercegovine. Boja, ki ga malo ljudi vidi, še manj pa ga vodi.

Skratka, na družbenih omrežjih, zlasti na Facebooku, a druga ne zaostajajo, vznikajo anonimne strani, katerih avtorji, brez kakršne koli odgovornosti, brez argumentov obtožujejo, žalijo, pljuvajo, omalovažujejo akterje, ki jih tarčijo kot politično nevarnost za svoje interese.

V zadnjih nekaj mesecih je tako opazno, da imajo skoraj vse stranke ali njihove sive eminence po eno takšno stran. Težko je več slediti vsem. Tako stran “Dvije marke”, ki obstaja približno dve leti, tarči del političnih struktur SDP, SDA, NiP in del javnih osebnosti.

Kot protiutež “Dvije marke” se je pojavila stran “Razotkriveno”, ki brani politike Trojke in neselektivno izstreljuje težke besede, žalitve in obrekovanja, najpogosteje proti vodji SDA Bakirju Izetbegoviću, njegovi ženi, pa tudi ostalim kadrom SDA.

Tretja, ki smo jo opazili, je “Mreža pravde”, ki po vsebini nekako najbolj zagovarja politiko Elmedina Konakovića, napada pa Izetbegoviće, Komšića, Dnevni avaz, Avdo Avdića, Jahjo Muhasilovića in bolj ali manj vse, ki si v javnem prostoru drznejo kritizirati Konakovića.

Skoraj sem prepričan, da je takšnih in podobnih strani še več, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z lokalnimi kadri in interesi.

Vendar se postavlja vprašanje, kako da ob toliko vsebine, ki se nenehno objavlja in vsebuje številne elemente kaznivega dejanja, nihče ne raziskuje in ne postavlja vprašanja, kdo se skriva za temi lažnimi stranmi.

Kako to, da Obveščevalno-varnostna agencija BiH, FUP, kantonalna ministrstva za notranje zadeve in druge varnostne institucije niso sposobne razkriti te mreže falangističnih Facebook strani, ki v viralnem svetu ustvarjajo vojno vzdušje znotraj probosanskega političnega spektra ter ustvarjajo predpogoj, da v bližnji prihodnosti dočakamo tudi prve žrtve v resničnem svetu zaradi političnih spopadov.

Ni opravičila, da se varnostno-policijske agencije ne ukvarjajo s tem vprašanjem, saj te strani odkrito terorizirajo večje število javnih osebnosti, vemo pa, da so nekatere tudi tarča jalovih preiskav.

A to je posebno vprašanje, saj se tudi to lahko podredi hibridni vojni proti Bosni in Hercegovini, na katero se institucije po vertikali niti ne trudijo odzvati.

A večji problem je dejstvo, da smo prišli v situacijo, v kateri nam politične stranke vodijo ljudje, pripravljeni, da se za košček oblasti spustijo tudi v vojno med patrioti. To je v celotni zgodbi največji problem.

Kajti, če bi probosanski voditelji imeli zrno soli v glavi, bi poskrbeli, da se ugasnejo vse omenjene in druge strani, preden pridemo do točke vrenja, po kateri ni več vrnitve. Še posebej pomembno je, da to storijo v trenutku, ko Hrvaška, nastopajoč s položaja močnejše države, odkrito in vse močneje dela na razbijanju države in uresničevanju svojih ciljev. Hkrati z vzhoda grožnje nikoli niso potihnile, le občasno in izmenično jih ponavljajo protagonisti “srbskega sveta”, kot na primer včeraj Aleksandar Vučić v Trebinju.

In v trenutku takšne nevarnosti, ko nam sosednje in bogve kakšne obveščevalne službe brskajo po državi, ko nam geopolitične razmere niso v prid, nasprotno, so naše politične elite sposobne ukvarjati se z viralnim omalovaževanjem in žaljenjem političnih tekmecev in drugače mislečih.

Da bo stvar še hujša, je v zadnjem času znova odprta zgodba o domnevni tuzlanski secesiji, kot da ni dovolj antagonizma med največjim industrijskim bazenom v državi in glavnim mestom.

Ob vsem tem, pa naj bo še tako težko, je čas, da se postavi vprašanje, ali so današnji bosanski/bošnjaški voditelji nameščeni zato, da se država Bosna razbije brez izstreljenega strela?

Kajti, tudi če nas vodijo zadnji politični laiki, je težko verjeti, da vsi, ki so se menjavali na mestih odločanja v zadnjih treh desetletjih, niso mogli izmisliti ničesar državniškega, kar bi lahko trajalo in bilo koristno za državo.

Ne moremo več govoriti o naključju. Tu gre za vzorec vedenja, ki ima svoje izvajalce, svoje uporabnike in svoje žrtve. Prva žrtev je politična razumnost, druga družbena kohezija, tretja in najnevarnejša pa sama država. Falangizem znotraj probosanskega političnega telesa razjeda tisto malo zaupanja, ki je ostalo, ustvarja sovražnike tam, kjer jih ne bi smelo biti, in slabi fronto, ki bi morala biti enotna pred resničnimi grožnjami.

Če se temu nujno ne postavi konec, bomo prišli v situacijo, da se bodo notranji obračuni nadaljevali tudi, ko bodo zunanji pritiski eskalirali. In takrat bo prepozno za pametne analize in naknadna kesanja. Zgodovina nas uči, da države redko padejo zaradi moči svojih sovražnikov, veliko pogosteje pa zaradi šibkosti in neodgovornosti lastnih elit.

Zato je skrajni čas, da se potegne jasna črta med političnim bojem in političnim samouničenjem. Kritika je nujna, pluralizem je zdrav, a organiziran linč, anonimni teror in hujskaška propaganda niso politika, to je falangizem v svoji najbolj goli obliki. In ta ne gradi, ampak ruši.

Če probosanske stranke in njihovi voditelji ne bodo dojeli resnosti trenutka in prevzeli odgovornosti za vzdušje, ki ga ustvarjajo, jih zgodovina ne bo pomnila po funkcijah, ki so jih opravljali, ampak po tem, česar niso uspeli ubraniti. In Bosna in Hercegovina si, bolj kot kdaj koli prej, ne more privoščiti še enega luksuza, luksuza politične neumnosti, nečimrnosti in kratkoročnih interesov.

Kajti država se ne izgubi vedno v vojni. Včasih se izgubi v tišini, v strahopetnosti in v lažnem prepričanju, da bo nekdo drug prevzel odgovornost. In takrat je že prepozno.